Slovenija je članica Evropske unije, katere eden temeljnih elementov je carinska unija. Carinska unija temelji na skupni carinski tarifi in enotni zunanje trgovinski politiki, zato je področje uvoza in izvoza blaga urejeno z evropskimi carinskimi predpisi.
Carinsko območje
Carinsko območje je teritorij, na katerem se uporabljajo carinski predpisi neke države ali skupine držav in praviloma sestavlja skupni trg. Carinsko območje je običajno istovetno z geografskim območjem države ali več držav, kot je to primer EU.
Odstopanje od tega pravila predstavljajo v EU ozemlja držav, ki niso sestavni del carinskega območja, npr. Ceuta in Melila, ki sta del Španije, nista pa del carinskega območja Skupnosti.
Posebna območja so proste cone, ki so sicer del carinskega območja, vendar zanje velja poseben, ugodnejši način carinskega nadzora. Obstajata dva tipa prostih con: prosta cona tipa I in prosta cona tipa II. Prosta cona tipa I temelji na nadzoru blaga na podlagi ograje (območje je ograjeno in varovano), v prosti coni tipa II pa se carinski nadzor izvaja na podlagi ukrepov nadzora, ki veljajo za carinska skladišča (na podlagi evidenc blaga).
Skupnostno blago
Skupnostno blago je vse blago, ki se na območju EU nahaja v prostem prometu. Vse drugo blago je neskupnostno, to velja zlasti za blago, ki se uvaža v Skupnost. Ker se celotna carinska zakonodaja nanaša skoraj izključno na neskupnostno blago, oziroma vnos in iznos blaga v/iz Skupnosti, je razmejitev med neskupnostnim in skupnostnim blagom zelo pomembna.
Kot skupnostno blago se šteje:
- blago, ki je v celoti pridobljeno v Skupnosti,
- blago, ki je uvoženo v Skupnost in v njej sproščeno v prost promet,
- blago, ki je proizvedeno iz blaga, navedenega v prejšnji alineji, ali blaga, navedenega v prejšnjih dveh alinejah.
Blago, ki ni blago Skupnosti, je neskupnostno blago; za to blago se pri uvozu in ponovnem izvozu uporabijo ukrepi Skupnosti (obračunajo morebitne carine in uporabijo ukrepi trgovinske politike).
Določitev carinske dovoljene rabe
Ob vnosu blaga na carinsko območje se blago šteje za neskupnostno blago in takoj se je treba opredeliti, za kateri namen se blago vnaša v državo. Carinski zakonik določa, da je treba blagu določiti carinsko dovoljeno rabo, kar v bistvu pomeni odločitev uvoznika, za kaj bo blago uporabil, s tem da morajo tako uporabo dovoliti carinski organi.
Za blago se po vnosu lahko zahteva različna raba ali uporaba blaga: lahko se plačajo dajatve in se sprosti v prost promet, lahko pa se zahteva kateri od carinskih postopkov, pri katerih se odloži plačilo dajatev. Zo so tako imenovani odložni postopki, npr. tranzit za prevoz v drugo državo, spravilo blaga v carinsko skladišče in poznejšo sprostitev v prost promet, začasni uvoz blaga, aktivno oplemenitenje, predelava pod carinskim nadzorom.
Glede uvedbe blaga v postopek velja načelo svobodne izbire. Oseba, ki razpolaga z blagom, se mora sama odločiti, za kateri postopek bo blago namenjeno, pri čemer morajo biti izpolnjeni formalni pogoji (carinska deklaracija) in za blago izpolnjeni pogoji po predpisih o prepovedih in omejitvah.
Viri informacij
Informacije o carinskih in drugih dajatvah in formalnostih, ki jih je potrebno upoštevati pri izvozu na tretje trge so na voljo v brezplačni bazi Market Access Database (MADB), ki predstavlja informacijsko orodje Evropske unije za pomoč in podporo podjetjem pri trgovanju s tretjimi državami. V bazi najdete:
Informacije o vseh ukrepih (zunanjetrgovinski ukrepi države, ki se uporabljajo za uvoz in izvoz blaga, npr. nadzorni in zaščitni ukrepi, količinske omejitve ali limiti ter uvozne ali izvozne prepovedi), ki jih izvajajo carinski organi EU ob izvozu in uvozu blaga najdete tudi v podatkovni bazi TARIC, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku.
Informacije o transportnih, kurirskih in špediterskih službah lahko najdete v rubriki Koristni naslovi.
V primeru dodatnih vprašanj v zvezi z izvoznimi carinskimi postopki nam pišite. V sodelovanju s Centrom za TARIC in kvote vam tudi svetujemo.
Primeri pogostih vprašanj in odgovorov.