Udeleženci (mednarodnega) poslovanja so pri opravljanju svojih poslov izpostavljeni različnim vrstam tveganja. Nekatere od teh vrst lahko upravljajo oz. se pred njimi zavarujejo, a ne pred vsemi!
Najpogosteje obravnavane vrste tveganj v mednarodnem poslovanju so:
- deželno tveganje,
- kreditno tveganje,
- finančno / tržno tveganje:
- tveganje spremembe cen,
- tveganje spremembe obrestnih mer,
- tveganje spremembe deviznih tečajev,
- ostale vrste tveganj.
Deželno tveganje
V različnih literaturah zasledimo različne definicije angleškega izraza sovereign risk, ki ga mnogi včasih preprosto enačijo s t.i. country risk. Deželno tveganje je tveganje, da dolžniki zaradi političnih ali ekonomskih razmer v določeni državi niso pripravljeni ali niso sposobni poravnati svojih dolgov. Pri tem dolžnik ni v isti državi kot upnik. Posebna vrsta tveganja, kjer dolžnik ni v isti državi kot upnik, je v primeru, če je dolžnik tuja država. V tem primeru govorimo o suverenem tveganju (sovereign risk). To je torej tveganje, da bo država kot dolžnica prenehala servisirati svoj dolg, pri čemer se ta dolg nanaša na dolgove in vrednostne papirje države, njenih agencij in drugih subjektov, ki imajo njeno garancijo. Suvereno tveganje avtorji zato velikokrat opredeljujejo kot podskupino oz. vrsto deželnega tveganja (Ribnikar, 1998, str. 44-46).
Bonitetna agencija Moody's pravi, da je deželno oz. suvereno tveganje meri sposobnost in voljo centralne banke neke države, da bo zagotovila tujo valuto za odplačilo dolga države do tujih upnikov. Deželno tveganje je torej na nek način kreditno tveganje posamezne države in je posledica dejstva, da lahko določena država z zakonom ali dekretom prepove ali omeji izvoz kapitala v tujino, s čimer onemogoči domačim posojilojemalcem, da vrnejo dolgove, najete v tujini; lahko pa država objavi moratorij na odplačevanje dolgov tujini preprosto zato, ker servisiranja svojih dolgov enostavno ni sposobna. Tak je bil na primer položaj držav v razvoju ob izbruhu dolžniške krize v začetku osemdesetih let; časovno bližja pa sta primera Mehike (1994) in Rusije (1998). Preventivni ukrepi za zavarovanje so skrben izbor posojilojemalcev tudi s pomočjo bonitetnih ocen, ki jih posameznim državam dodeljujejo različne agencije in drugi neodvisni ocenjevalci (Euromoney, Institutional Investor), med kurativne ukrepe pa spadajo reprogramiranje dolgov, zamenjave dolga za lastniški delež (debt-equity swap), odprodaje dolgov in podobno.
Kreditno tveganje
Kreditno tveganje pomeni tveganje finančne izgube, ki je posledica dolžnikove nezmožnosti, da zaradi kateregakoli razloga ne izpolni svoje finančne ali pogodbene obveznosti v celoti. Z drugimi besedami je to tveganje, da obresti, glavnice ali obojega (iz naslova posojila, vrednostnih papirjev, depozitov) investitor (upnik) ne bo dobil poplačanega v roku in v višini, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi posla oziroma kot izhaja iz strukture denarnega toka finančnega instrumenta. To tveganje je odvisno predvsem od vrste posla (zavarovanja) in od lastnosti posameznega izdajatelja dolga (izdajatelja dolžniških finančnih instrumentov), z vidika celotnega portfelja pa od povprečne kvalitete vseh izdajateljev dolga in od višine izpostavljenosti posameznemu izdajatelju dolga. Pri upravljanju kreditnega tveganja je treba upoštevati oboje, posameznega izdajatelja dolga in celoten kreditni portfelj. Pred tem tveganjem se velja zavarovati z dodelitvijo bonitetnih ocen posameznim posojilojemalcem; z zavarovanjem posojila z vrednostnimi papirji (lombardno posojilo), nepremičnino (hipotekarno posojilo) ali pri zavarovalnicah (stroške nosi posojilojemalec).
Na kreditno tveganje vplivajo tako faktorji na ravni podjetja kot tudi zunanji dejavniki. Le-ti so odvisni od splošnih razmer v gospodarstvu: tveganje v prosperiteti je manjše kot v recesiji!
Tveganje na ravni podjetja izhaja iz poslovne aktivnosti in se običajno meri z bonitetnimi ocenami zunanjih agencij, kot so Moody's Investors Service, Standard and Poor’s Ratings, Fitch Ratings, Dun and Bradstreet (v Sloveniji: Bonitetna hiša I; Bisnode), ki razvrstijo podjetja glede na njihovo finančno stabilnost, od najbolj kvalitetnih (AAA) do takih, ki so v visoki nevarnosti stečaja (CCC). Njihove ocene razdelijo naložbene oblike v dva razreda: bonitetne ocene, ki so na lestvici bonitetnih agencij Standard & Poor’s, Fitch in večine drugih višje od (vključno) BBB-, torej BBB-, BBB, BBB+, A-, A, A+, AA-, AA, AA+ in AAA, so tako imenovan investicijski razred (investment grade), medtem ko vse nižje ocene spadajo v špekulativni razred (speculative grade). Agencija Moody’s ima svojo lestvico, kjer je najnižja investicijska ocena Baa3, nato pa si po vrsti do najvišje sledijo Baa2, Baa1, A3, A2, A1, Aa3, Aa2, Aa1 in Aaa. V nadaljevanju je prikazana primerjava lestvic in pomen posameznih kategorij dolgoročnih bonitetnih ocen agencij Moody's, Standard & Poor's in Fitch.
Pomen posameznih kategorij bonitetnih ocen v investicijskem razredu:
|
Moody's Standard & Poor's Fitch
|
|
Aaa AAA AAA
Naložba s takšno bonitetno oceno je prvovrstna (zanesljiva) naložba, ki je izpostavljena najmanjšemu kreditnemu tveganju. Izdajatelj dolga ima v tem primeru izjemno visoko sposobnost izpolnjevanja svojih finančnih obveznosti. Obstaja zelo velika verjetnost, da bo plačilo obveznosti, ne glede na spremembe v razmerah, ki bi lahko kakorkoli vplivale na morebitno nezmožnost plačila, izvršeno tako, kot je bilo dogovorjeno oz. kot izhaja iz lastnosti finančnega inštrumenta.
|
|
Aa AA AA
Ta bonitetna ocena označuje zelo visoko kreditno sposobnost izdajatelja dolga oz. zelo visoko sposobnost izpolnjevanja finančnih obveznosti. Sicer pa je verjetnost, da bi spremenjene razmere, ki bi lahko vplivale na morebitno nezmožnost poravnavanja obveznosti, dejansko povzročile nezmožnost plačila, zelo majhna, a večja v primerjavi z naložbo, ki ima najvišjo bonitetno oceno (Aaa oz. AAA).
|
|
A A A
Ta bonitetna ocena pomeni visoko kreditno sposobnost izdajatelja dolga oz. visoko sposobnost izpolnjevanja finančnih obveznosti. Občutljivost izdajatelja dolga, da v neugodnih gospodarskih in poslovnih razmerah ne bo mogel poravnati plačila, je večja, kot pri višjih bonitetnih kategorijah.
|
|
Baa BBB BBB
To je najnižja kategorija v okviru investicijskega razreda bonitetnih ocen in pomeni dobro kreditno sposobnost izdajatelja dolga. Neugodne gospodarske razmere pa bi najverjetneje oslabile to njegovo sposobnost.
|
Vir: http://www.moodys.com/, http://www.standardandpoors.com/, http://www.fitchibca.com/
Pomen posameznih kategorij bonitetnih ocen v špekulativnem razredu:
|
Moody's Standard & Poor's Fitch
|
|
Ba BB BB
To je najvišja kategorija v okviru špekulativnega razreda bonitetnih ocen in pomeni, da varnost naložbe (v smislu kreditnega tveganja) v prihodnosti ni zajamčena. Obstaja možnost, da v primeru kakršnihkoli gospodarskih razmer (dobrih ali slabih) obveznost izdajatelja dolga ne bo izpolnjena, kot je bilo dogovorjeno; lahko se zgodi, da bo finančna obveznost poplačana na drug način (finančne alternative).
|
|
B B B
Naložba s to bonitetno oceno je visoko špekulativna naložba oz. naložba z visokim kreditnim tveganjem. Finančne obveznosti izdajatelj dolga trenutno izpolnjuje, sposobnost nadaljnjega izpolnjevanja pa je odvisna od ugodnih gospodarskih in poslovnih razmer.
|
|
Caa, Ca, C CCC, CC, C CCC, CC, C
Te kategorije bonitetnih ocen predstavljajo slabo kvaliteto naložbe in zelo visoko kreditno tveganje. Obstaja realna možnost, da izdajatelj dolga ne bo sposoben poravnati svoje finančne obveznosti. Pri tem ocena Caa oz. CCC pomeni, da je izdajatelj dolga trenutno občutljiv, kar se tiče poravnavanja finančnih obveznosti, Ca oz. CC pomeni, da je že večkrat prišlo do nesposobnosti plačila, ocena C pa pomeni, da je nezmožnost poravnavanja obveznosti neizogibna.
|
|
D D D
Neizpolnjevanje obveznosti (default).
|
Vir: http://www.moodys.com/, http://www.standardandpoors.com/, http://www.fitchibca.com/
Premija / pribitek za kreditno tveganje (credit risk premium) je razlika med obrestno mero, ki jo plačuje podjetje, in netvegano obrestno mero (ki jo predstavlja donos državnih obveznic). Predstavlja nadomestilo posojilodajalcu za prevzemanje višjega tveganja. Če se tveganost podjetja poveča, njegova bonitetna ocena pade in premija za kreditno tveganje naraste ter obratno.
»Podvrste« kreditnega tveganja:
- Tveganje neizpolnitve obveznosti (credit default risk) je tveganje, da dolžnik zaradi stečaja ali kakšnega drugega razloga ne bo odplačal celotne ali dela svoje pogodbene obveznosti.
- Tveganje znižanja bonitetne ocene (downgrade risk) je tveganje, da bodo zunanje agencije za ocenjevanje zaradi slabših rezultatov poslovanja podjetju znižale bonitetno oceno. Nižji bonitetni razred pomeni zmanjšano kreditno sposobnost in tako tudi manjšo verjetnost, da bo podjetje odplačalo svoj dolg.
- Tveganje povišanja kreditnega pribitka je tveganje, da se bo premija oziroma kreditni pribitek za določeno obveznost povečal, kar pomeni tudi povečanje tveganosti referenčne obveznosti. Razlika med tveganjem znižanja bonitetne ocene in tveganjem povišanja kreditnega pribitka je v tem, da se prvo nanaša na formalno spremembo ocene zunanje agencije, medtem ko je kreditni pribitek odvisen od tržnega dojemanja kreditnega tveganja te obveznosti oz. tega dolžnika.
Finančno / tržno tveganje
Tveganje spremembe obrestne mere
Tveganju spremembe obrestne mere (OM) so izpostavljene institucije, ki imajo neusklajeno ročnost sredstev in obveznosti. Klasičen primer: banke oz. finančni posredniki.
Obrestne mere se na trgu vsak dan spreminjajo. Finančni posredniki se pred tveganjem spremembe OM zavarujejo tako, da dolgoročnih posojil (praviloma z rokom zapadlosti nad 1 leto) ne odobravajo po fiksni OM (npr. 5,2%), ampak po spremenljivi OM, vezani na prevladujočo tržno OM, EURIBOR oz. LIBOR.
Pred tveganjem spremembe obrestnih mer se finančne institucije lahko zavarujejo z uporabo spremenljivih obrestnih mer, ki jih periodično (recimo na vsake tri mesece) prilagodijo tržnim obrestnim meram; lahko skrbijo za večjo usklajenost ročnosti sredstev in virov sredstev (asset-liability management / matching), na razpolago pa imajo tudi izvedene finančne instrumente (terminske pogodbe in opcije za obrestno mero, obrestne zamenjave).
Pri posojilu s spremenljivo obrestno mero je torej osnova za ceno posojila referenčna obrestna mera, nanjo pa je dodan pribitek, ki je odvisen od dobe posojila in bonitete posojilojemalca. Pribitek je izražen v bazičnih točkah (bt; ena bt je stoti del odstotne točke).
Na področju spremenljive obrestne mere, ki služi kot osnova kreditnim pogodbam, ima glavno vlogo LIBOR, London Interbank Offer(ed) Rate. To je obrestna mera, ki jo vsak delovni dan ob 11:00 uri po londonskem času izračunava British Bankers' Association na podlagi obrestnih mer, ki vladajo na londonskem medbančnem trgu. Izračuna se kot povprečje obrestnih mer, ki jih prispeva 16 prvovrstnih bank, ki poslujejo v Londonu, in sicer za vse pomembne svetovne valute (USD, EUR, GBP, JPY, CAD, CHF in druge) za enotedensko ter za vse mesečne zapadlosti do enega leta.
EURIBOR (Euro Interbank Offer(ed) Rate) je obrestna mera, po kateri si sredstva, denominirana v EUR, med sabo posojajo prvovrstne banke in služi kot referenčna obrestna mera za enotedenske ter 1, 2, ..., 12-mesečne depozite oziroma kredite, denominirane v EUR. Izračunava se v Bruslju vsak delovni dan ob 11:00 uri na podlagi tržnih obrestnih mer, ki jih prispeva 57 izbranih svetovnih bank.
Vrednosti LIBOR in EURIBOR.
Tveganje spremembe valutnih tečajev (valutno / tečajno tveganje)
Tveganju spremembe valutnih tečajev so izpostavljene institucije, ki imajo sredstva in obveznosti denominirane v različnih valutah. Če so, na primer, sredstva denominirana v USD, obveznosti pa v GBP, bi v primeru depreciacije USD vrednost sredstev ne zadostovala več za pokritje obveznosti v GBP.
Tveganju spremembe valutnih tečajev je izpostavljen tisti izvoznik, ki nima usklajenih valut prihodkov in odhodkov oz. sredstev in obveznosti (npr. najemanje posojil v CHF).
Tržno tveganje (tveganje spremembe cene)
Tržnemu tveganju so izpostavljene vse finančne institucije, ki imajo sredstva naložena v obliki tržnih instrumentov, saj se v primeru padca njihove tržne cene zmanjša vrednost aktivne strani bilance. Nanaša se tudi na cene surovin in splošno raven cen v gospodarstvu. Pred njim se je mogoče zavarovati z uporabo terminskih instrumentov (standardizirane terminske pogodbe, opcije).
Tveganji spremembe DT in OM sta po nekaterih avtorjih podzvrsti tveganja spremembe cen, saj je OM cena denarja, valutni tečaj pa cena tuje valute. To tveganje ni povezano samo z mednarodnim poslovanjem.
Ostale vrste tveganj
- likvidnostno tveganje,
- tveganje pravilne priprave dokumentacije,
- tveganje postavitve ustrezne cene,
- operativno tveganje (prevozna in manipulativna tveganja),(Operativno tveganje je tveganje izgube kot posledica nedelovanja ljudi, sistemov ali procesov)
- tveganje nezaupanja / izgube ugleda.
Vprašalnik za ugotavljanju problemov pri določanju bonitete in zgornje meje zadolževanja malih in srednjih podjetij ter samostojnih podjetnikov