Incotermi

Kaj so Incotermi?
 

Kratice 3 črk so zelo pripravna zadeva. Z izbiro enega od Incotermov se izognemo razpravljanju o tem, katere so obveznosti prodajalca in kupca. Obstoja vodič po Incotermih, ki za vsakega od njih nazorno prikazuje delitev obveznosti med njima. Tako je vsak Incoterm razdeljen na obveznosti prodajalca na eni strani (A obveznosti), ter na obveznosti kupca (B obveznosti). Zrcalna predstavitev je pregledna in praktična.  Dosledno je v vseh Incotermih A1 vedno obveznost prodajalca, da zagotovi blago in račun v skladu s pogodbo, in na drugi strani B1 obveznost kupca, da blago plača v skladu s pogodbo. A2 in B2 opredeljujeta njune obveznosti, ki se nanašajo na licence, formalnosti in dovoljenja. A3 in B3 razmejujeta obveznosti glede prevoza in zavarovanja, A4 in B4  obveznosti glede dobave blaga na eni strani in prevzema na drugi strani, A5 oziroma B5 opredeljujeta obveznosti glede prehoda tveganja. A6 in B6 razmejujeta stroške, ki spremljajo mednarodno prodajo. To je silno pomembno, ker se  ravno ti stroški lahko izkažejo za problematične, pride lahko do nepredvidene manipulacije blaga, skladiščenja, itd. Tako se lahko zgodi, da bo cena, ki jo bo kupec moral plačati, povečana za takšne stroške. A7 in B7 govori o obveznosti obveščanja med njima, A8 in B8  njune medesebojne obveznosti glede pošiljanja dokazila o prejemu, A9 in B9 govori o embalaži, označevanju in pregledu blaga, A10 in B10 pa o drugih obveznostih v zvezi s čezmejno prodajo blaga. Nakup vodiča, ki ga izdaja ICC, je strošek, ki ga ne boste obžalovali.

Zahvaljujoč tem pojasnilom tako stranke vedo, kaj so njihove obveznosti in katere stroške nosi posamezna stranka v postopku mednarodne dobave blaga.

Kaj Incotermi niso?

Incotermi se ne uporabljajo avtomatično, ampak jih je potrebno s pogodbo dogovoriti. Ne uporabljajo se za storitve, ampak samo za blago. Incotermi ne obravnavajo prehoda lastninske pravice. Trenutek, ko preide lastnina na kupca, je potrebno določiti s pogodbo. Potrebno je tudi vedeti, da se z uporabo Incotermov  ne moremo izogniti uporabi kogentnih določb internega prava. Če je npr. pogodbeno pravo interno pravo neke države, ki določa imperativno, da je prodajalec odgovoren za blago, dokler to ni pregledano in prevzeto z zapisnikom, potem bo taka določba prevladala nad Incotermom.
 

Z izbiro Incoterma nismo rešili drugih pomembnih vprašanj kot je garancija, odgovornost za izdelek, kršitev pogodbenih obveznosti, plačilni pogoji, pravo, ki se uporablja za pogodbeni odnos, pristojnost sodišča v primeru spora, definicija višje sile in posledic ter vse ostalo, kar ni vezano na prevoz in dobavo blaga.
 

Prve Incoterme je ICC izdelala leta 1936 in ti so bili v letu 2010 deležni osme predelave. Incotermi so pravila, ki v treh črkah povzemajo splošno trgovsko prakso. Incotermi so izjemna uspešnica, njihova uporaba je svetovno razširjena in v praksi jih priznavajo države, gospodarski akterji, sodne oblasti. Namen Incotermov je zmanjšanje ali odprava negotovosti, ki izhajajo iz različne interpretacije predpisov različnih držav.
 

ICC je objavila nove Incoterme 1. 1. 2011, z veliko odmevnostjo in še pred tem dobro pripravila javnost na to novost z vidika marketinga.
 

Novi Incotermi veljajo za pogodbe, podpisane po tem datumu. Seveda pa so Incotermi 2000 še vedno v veljavi in v pogodbah je potrebno označiti, katera verzija Incoterma je upoštevna za posel. Npr. »FOB Incoterm 2010«.  Le tako se bomo izognili ugibanjem, katero verzijo so imele stranke v mislih. 
 

Incotermi 2000 so bili razdeljeni v 4 skupine: 
 

Vsaka skupina pomeni prvo črko Incoterma. Če ste se s kupcem dogovorili za predajo blaga prodajalcu na vaši lokaciji, potem boste uporabili EXW. Ta Incoterm pomeni, da bo kupec prevzel nase transport in zavarovanje na prodajalčevem mestu. Če dogovor določa, da bo kupec prevzel blago pri sebi, vsi stroški prevoza, zavarovanja in uvozne dajatve plačane, potem bo pravi Incoterm DDP, ker ta Incoterm  v svoji definiciji zajema obveznosti prodajalca do prevzema blaga pri kupcu. Skupina E predstavlja najmanše obveznosti za prodajalca, D pa največje.
 

Razmejitev odgovornosti med kupcem in prodajalcem pri Incotermih 2000: 

Z Incotermi 2010 imamo samo 2 skupini, glede na način transporta:

Zakaj reforma?

Posodobitev obstoječih Incotermov je bila potrebna, da se upošteva povečanje brezcarinskih con, uporabe elektronske komunikacije, večje potrebe po varnosti zaradi terorizma, pa tudi na splošno, zaradi sprememb in razvoja poslovne prakse v zadnjih desetih letih. Varnost blaga in prevoznih sredstev je v ospredju, poostrene so zahteve držav pri podelitvi uvozno-izvoznih dokumentov. Novi Incotermi to upoštevajo tako, da imata obe strani, prodajalec in kupec obveznost sodelovanja pri zbiranju potrebnih informacij. Incotermi 2000 take stopnje sodelovanja niso predpisovali.
 

Nadalje: obveznost strank, da si posredujejo pogodbeno dokumentacijo lahko sedaj izpolnijo v elektronski obliki, kar odraža ICC priznanje tega načina komunikacije in s tem sigurnosti in vrednosti, ki se tako doda hitrosti elektronskega poslovanja.
Novi Incotermi jasno opredeljujejo manipulative na terminalu in bolj podrobno opisujejo obveznosti glede zavarovanja. Prehod tveganja pri FOB, CFR in CIF je sedaj »on board«, na krovu, in ne več »ships rail«.  V praksi so mnenja deljena, ali se Incotermi obnesejo za kontejnerske prevoze, ker je težko ugotoviti moment prehoda tveganja.

Reforma prinaša:

1. ukinitev 4 Incotermov:  DAF, DES, DEQ in DDU
2. »rojstvo«2 novih Incotermov : DAT and DAP

DAT (Delivered at Terminal… named place destination)

• To pomeni, da prodajalec izpolni svojo obveznost, ko je blago razloženo s prevoznega sredstva in dano na razapolago kupcu na imenovanem terminalu v luki ali drugem mestu. Terminal je lahko skladišče, cestni, železniški ali letališki terminal.
• Prodajalec nosi tveganje vključno z razkladanjem na dogovorjenem terminalu.
• Če prodajalca bremeni tveganje, ki spremlja prevoz in manipulacijo blaga od terminala do drugega mesta, potem bo kazalo izbrati DAP ali DDP.
• DAT od prodajalca zahteva, da opravi vse izvozne formalnosti, nima pa obveznosti plačila glede carinskih in uvoznih dajatev in formalnosti. 

• Prodajalec izpolni svoje obveznosti, ko blago prispe v dogovorjen kraj in je tam pripravljeno za razkladanje.
• Prodajalec nosi tveganje do imenovanega kraja.
• Če prodajalec nosi stroške razkladanja v skladu s prevozno pogodbo, jih ne more zahtevati  od kupca, razen če je to posebej dogovorjeno.
• Prodajalec mora opraviti in plačati za vse formalnosti izvoza, nima pa tovrnstnih obveznosti ob uvozu.

3. sprememba obstoječih Incotermov, in sicer:

FOB in FAS

• V FOB je sedaj namesto »ships's rail« uporabljen izraz “loaded on board the vessel”.V primeru, da se ladja potopi med nakladanjem, bo tveganje nosil prodajalec, kar odpravlja nejasnosti interpretacije.
• Prehod tveganja je istočasen s prehodom stroškov.

CPT in CIP

• Če so stroški razkladanja del prevozne pogodbe, potem ne bremenijo  kupca.
• Prodajalec mora obvestiti kupca o tem, kaj vključuje prevozna pogodba.

CFR in CIF

• Če so stroški razkladanja del prevozne pogodbe, potem ne bremenijo  kupca.
• Prodajalec mora obvestiti kupca o tem, kaj vključuje prevozna pogodba.

 
Razmejitev odgovornosti med kupcem in prodajalcem pri novih Incotermih: