Podpisali ste pogodbo. Toda kar je še mnogo važnejše, dali ste besedo. Izpolnitev dogovora, držanje besede je najosnovnejši princip vsakega pravnega sistema, od nekdaj: pacta sunt servanda in pomeni, da je pogodbe potrebno spoštovati.
Vendar ne glede na to, kako skrbno je pripravljena pogodba, lahko nastopi problem. Ljudje pogodbe kršijo. Navadno bomo situacijo skušali najprej popraviti z opominom in dodelitvijo roka, da nasprotna stranka kršitev odpravi. Včasih je predviden mehanizem predhodnega sporazumnega reševanja spora, npr. sestanek med najvišjimi predstavniki udeleženih družb ali intervencijo tretje osebe (kot npr. experta na področju, kjer je nastal spor, če gre za tehnično vprašanje).
Pogodbe je potrebno izvrševati v dobri veri. Dobra vera je filozofski pojem, ki odraža iskren, pošten namen oziroma prepričanje, ne glede na rezultat nekega ravnanja. Oseba verjame, da je v situaciji, ki je skladna z zakonom, in ima zavest, da njeno ravnanje ni v nasprotju z interesi tretjih oseb.
V pogodbenem pravu velja skoraj v vseh sistemih domneva, da bosta stranki ravnali pošteno in ne bosta delovali v škodo druge stranke. To se bo zgodilo v primeru, če bo ena stranka skušala uporabiti neko izolirano pogodbeno določilo zato, da bi se izognila izpolnjevanju pogodbe ne glede na splošne okoliščine in celovit sporazum med strankama, ali če se bo posluževala tehničnih izgovorov zato, da bo kršila pogodbo. Kljub temu, da se dobra vera domneva, je priporočljivo vnesti v pogodbo določilo, ki stranki k temu izrecno zavezuje.
Pri izvrševanju pogodbenih obveznosti ločimo obveznosti prizadevanja in obveznosti doseči določen rezultat. Bistveno bo, ali smo se kot distributer zatrdno obvezali doseči določen tržni delež v določenem času, ali smo se obvezali ravnati kot dober gospodarstvenik in vpreči vsa (ali določena) sredstva za dosego rezultata. V prvem primeru bo pogodbena obveznost neizpolnjena, če tržnega deleža ne bomo dosegli, v drugem pa bo dovolj, če izkažemo, da smo si zanj razumno prizadevali.
Dobra vera in poštena poslovna praksa narekujeta medsebojno obveznost obveščanja pogodbenih strank, zlasti v mednarodnih odnosih. Za primere sprememb lokalne zakonodaje, ki vpliva na čezmejno poslovanje, načrtovanih organizacijskih sprememb pri eni stranki, sprememb na lokalnem trgu in vseh drugih podobnih dogodkov bomo v pogodbo vnesli splošno obveznost informiranja.