Zaradi vseh težav, ki so se porajale na pravnem področju mednarodnega poslovanja, so mednarodne skupnosti začele izdelovati pravila, ki urejajo mednarodne poslovne odnose. Gre za proces poenotenja s ciljem, da se za mednarodno pogodbo uporabljajo ta mednarodna pravila namesto posamezne državne lokalne zakonodaje. Namen je, da se za vse udeležence v mednarodnem poslovnem prometu uporablja isti sveženj predpisov, tudi če so drugačni od lokalnih pravil.
Z mednarodnimi konvencijami, sporazumi se države dogovorijo za enotna pravila. Mednarodne konvencije so bilateralne, ker urejajo odnose na določenem področju med dvema državama podpisnicama. Če konvencijo sprejme, podpiše in ratificira več držav, je to multilateralna konvencija.
a) Bilateralne konvencije
Cilj teh sporazumov je ureditev medsebojnih odnosov med dvema različnima pravnima redoma. Njihova uporaba je omejena na državi podpisnici. Gre za to, da se uredijo nezdružljivosti med internim pravom obeh držav. V glavnem bilateralne konvencije urejajo:
• davčno področje, da bi se izognili dvojnemu obdavčevanju;
• investicije; s takimi konvencijami se tujim državljanom zagotovijo enake pravice kot domačim investitorjem;
• pravico do ustanovitve in bivanja tujih državljanov na ozemlju držav podpisnic.
b) Multilateralne konvencije
Cilj teh konvencij je bolj ambiciozen: snovanje novih pravnih pravil. Ti dokumenti predstavljajo pomemben prispevek k uskladitvi in poenotenju mednarodnega prava.
Razlikujemo:
- konvencije, ki napotujejo na interno pravo, ki se uporablja za posamezne vrste pogodbe, kot je npr. Rimska Konvencija (1980) o pravu, ki se uporablja v obligacijskih razmerjih, ter
- konvencije, ki vzpostavljajo materialna pravila, ki direktno urejajo pogodbeno razmerje (Dunajska konvencija, 1980).
Potreba po jasnih in zanesljivih pravilih na mednarodni ravni je bila podlaga za številne poskuse poenotenja pogodbenega prava. Rezultati ostajajo skromni in odražajo težavnost take uskladitve.
Najpomembnejša je Konvencija združenih narodov o mednarodni prodaji blaga, ki je bila podpisana na Dunaju 11.4.1980 (Dunajska konvencija) z originalnim nazivom United Nations Convention on Contracts for the International Sale of Goods (CISG). Ta konvencija vzpostavlja celovito zbirko pravnih pravil v zvezi z oblikovanjem mednarodnih prodajnih pogodb, opredelitvijo obveznosti kupcev in prodajalcev ter drugih vidikov pogodb. Če so stranke mednarodnega poslovnega razmerja, ali samo ena od njih, državljanke države, ki je podpisala Dunajsko konvencijo, bo ta konvencija opredeljevala njihove pravice in obveznosti. Konvencija postane vir prava, tako kot je Obligacijski zakonik vir prava, ki dopolnjuje pogodbo med dvema nacionalnima subjektoma.
Dunajska konvencija je delo UNCITRAL-a, komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo.
Obstojajo še sledeče konvencije na področju transporta in mednarodne prodaje:
- Konvencija ZN o pomorskem transportu blaga (1978), ali Hamburška pravila;
- Mednarodna konvencija o cestnem prevozu blaga, ali CMR;
- Mednarodna konvencija o železniškem prevozu blaga, ali CIM;
- Varšavska Konvencija o mednarodnem zračnem prevozu;
- Newyorška Konvencija o priznavanju iz izvrševanju tujih arbitražnih odločb.
Že iz nazivov teh konvencij je razvidno, da smo zelo daleč od splošnega poenotenja prava mednarodnih pogodb. Države se po malem, korak za korakom, sporazumevajo o enotnih pravilih.
Važno pa je tudi vedeti, da je to počasno poenotenje učinkovito samo, če konvencije ratificira veliko število držav. Ratifikacija je zadnji in odločilni korak v procesu, ki včasih pripravi presenečenje v smislu, da posamezen parlament pravila konvencije označi kot nezaželena in ratifikacije ne izglasuje, ali pa uveljavlja pridržke, ki zmanjša uporabnost konvencije.
Organizacija, ki na mednarodnem nivoju proizvaja pravila, je tudi UNIDROIT - International Institut for the Unification of Private Law, s sedežem v Rimu. Ta organizacija izhaja iz predhodnice OZN- Društva narodov in združuje 63 držav članic, tudi Slovenijo in proučuje potrebe in metode modernizacije, harmonizacije in koordinacije privatnega in predvsem gospodarskega prava med državami in skupinami držav ter pripravlja in usklajuje pravne instrumente. Ti pravni instrumenti so tipski zakoni, načela, vodniki, in seveda predvsem konvencije. UNIDROIT je primeroma izdelal konvencije o mednarodnem faktoringu, o obličnosti testamenta, o finančnem leasingu, konvencijo o agenciji o mendarodni prodajni pogodbi, Konvencijo o potovalni pogodbi, Konvencija o enotnem pravu mednarodnih pogodb (Haag 1964).
UNIDROIT je v letu 2010 izdelal Načela mednarodnih gospodarskih pogodb, ki predstavljajo materialna pravila, ki urejajo razmerje med pogodbenimi strankami. Ta Načela se ne uporabljajo avtomatično, ampak se morajo stranke v pogodbi opredeliti za njihovo uporabo, za razliko od Dunajske konvencije, ki se uporablja za pogodbeno razmerje vsakič, ko je ena pogodbena stranka državljanka države, ki je konvencijo ratificirala, razen če pogodba sama izrecno izključuje uporabe te konvencije.