Pravni sistemi

  

Pravni sistemi	Države	Značilnosti
Rimsko germanski sistem (kodificirano pravo)	Zahodna Evropa (z izjemo Velike Britanije), bivše kolonije, Južna Amerika	• Pravo je rezultat zakonodajalca (predpisi, zakoniki). • Zakon je glavni vir prava. • Zakoni so intervencionistični, država posega v razmerja. • Abstraktno pravo; uporaba splošnega pravila na individualnih primerih.
Anglo saksonski sistem (common law)	Velika Britanija in njene bivše kolonije, ZDA	• Vir prava so v glavnem običaji in sodna praksa. • Pragmatično pravo, kjer sodnika posamezni konkreten primer usmerja proti splošnemu pravilu. • Pogodba mora predvideti vse (pogodbene klavzule so natančne in morajo biti napisane z veliko pozornostjo). • Liberalno pravo.
Pravo, ki je podrejeno religijam	Kitajska, Indija, Japonska	• Nezaupanje do prava, ki ga ljudje ne priznavajo kot vir reguliranja razmerij. • Človeške odnose regulira skupek pravil, ki niso striktno pravni predpisi. • Sporazumno reševanje sporov, nizka stopnja sodnih postopkov.
	Muslimanske dežele	• Včasih je pravo direktno in izključno Koran. Ponekod zaznamo bolj ali manj močne tuje vplive (kot npr. obligacijski zakonik v Egiptu). • Največkrat koransko pravo ureja notranja razmera (kazensko pravo, družinsko pravo), mednarodno poslovanje pa ureja tuje pravo.
Pravo bivših socialističnih držav	Rusija in vzhodne države	• Pravo v razvoju, nestabilnost, vplivi različnih tujih pravnih sistemov. • Pogodbena volja ima pomembno vlogo (številna zakonska določila so dispozitivne narave).

Kar pri nas lahko velja kot dobra rešitev na pravnem področju ni nujno idealna v neki drugi državi. Največja napaka je prenos domačih pravnih konceptov v tuj sistem brez nasveta strokovnjaka, ki pozna pravni sistem, ki se uporablja za določeno pogodbo. Na splošno drži, da bolj kot je geografsko ali kulturno oddaljena država, s katero poslujemo, bolj se bodo razlikovali koncepti, razlogovanja, obrazložitve in pravni mehanizmi.

Na splošno so predpisi držav, ki imajo sistem obligacijskih zakonikov, bolj togi kot v sistemu common law.  V deželah kodificiranega prava je sodnikom prepovedano, da se izrekajo na splošno o primerih, ki jih obravnavajo. Lahko samo interpretirajo obstoječe norme in jih aplicirajo na konkreten primer.

Razlike pa niso samo med obema velikima sistemoma. Tudi razlike med kodificiranimi sistemi so lahko ogromne. Npr. nemški civilni zakonik pozna večjo naklonjenost prodajalca kot kupca, medtem ko francoski in belgijski obligacijski zakonik bolj ščitita kupca. Prodajalec v nemškem sistemu bo lažje izkazal pridržek lastninske pravice kot v slovenskem, francoskem ali belgijskem sistemu. Po slovenskem pravu lahko zaradi spremenjenih okoliščin stranka zahteva razvezo pogodbe; po francoskem ne.

Različnost na kulturnem in pravnem področju blaži načelo avtonomije pogodbene volje. Ta princip se je uveljavil pretežno po vsem razvitem svetu. Ta princip pomeni, da lahko stranke obligacijskih razmerij ta razmerja urejajo svobodno, po svoji volji. Zlasti lahko stranke svobodno odločajo:

Če gre za mednarodno pogodbo, potem lahko stranki izbereta tudi pravni red, ki bo urejal njuno razmerje.

Načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij je omejeno, kadar zakon tako določa. Npr.: predpisana obličnost posla pri trgovanju z nepremičninami je pisna. Za darilne pogodbe je obvezen notarski zapis. Prepovedano je trgovati z blagom, ki ni v pravnem prometu. Včasih moramo skleniti pogodbo in nimamo izbire, s katero pogodbeno stranko bomo vstopli v pogodbeno razmerje, npr, želimo prodati stanovanje določenemu kupcu, pa moramo upoštevati predkupno pravico, ker se stanovanje nahaja v stavbi z manj kot šestimi strankami, ki imajo predkupno pravico. Včasih nimamo možnosti pogajanja, kot pri sklepanju naročniških pogodb ali ko na trgu nastopa en sam dobavitelj ali izvajalec.

Naš Obligacijski zakonik v 3. členu določa dispozitivnost zakonskih določb: »Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.«

Podobno načelo pozna večina držav, zato kulturna in pravna raznolikost ne izključuje popolnoma neke določene pogodbene enotnosti. Prav načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij zagotavlja piscem pogodb manevrski prostor za vsebinsko ureditev pogodb.