V primeru spora se izkaže, kako pomembno je bilo določiti pogodbeno pravo in sodno pristojnost oziroma dogovoriti se za alternativni način reševanja sporov.
Prihranite si glavobol in zagotovite, da bo pogodba določala pogodbeno pravo in pristojnost reševanja sporov, sploh v pogodbah s strankami, ki imajo sedež izven EU.
V mednarodnem zasebnem pravu so glavni problemi:
- Kolizija jurisdikcij ali sodne pristojnosti je problem, ki se deli na dve vprašanji:
- mednarodna pristojnost (v kateri državi bo sojen spor?) in
- priznavanje tujih sodnih odločb (ali bo sodba izvršljiva v državi rezidence sopogodbenika?)
- Kolizija zakonov (katero pravo se uporablja?)
Kljub nazivu »mednarodno zasebno pravo«, ni enega MZP- ja, ampak ima vsaka država svojega. To je pravna panoga, ki določa, katero pravo se uporablja za določeno pravno vprašanje. Npr. slovenski zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku določa, da se za pogodbo o zaposlitvi uporablja pravo, kjer delavec pretežno opravlja delo; za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, se uporablja pravo, kjer se nahaja nepremičnina; za osebni status, pravno sposobnost se uporablja zakon države, katere državljan je dotična oseba; za veljavnost sklenitve zakonske zveze bo pristojno pravo, kjer je bila zveza sklenjena. Kolizija zakonov ne omogoča rešitve določenega spora, ampak samo napotuje na pravo, ki ga je treba uporabiti. Če tuje MZP zavrača nazaj na slovensko pravo, potem se uporabi slovensko pravo; lahko pa napotuje na tretje pravo; načeloma bo pravo, ki se uporablja, tisto, s katerim ima pravno vprašanje najtesnejše navezne okoliščine.
Pomembno je, da se pri pogajanju zavedamo zahtev tujega prava, ki smo ga izbrali. V slovenskem pravu je potrebno, da je cena določena in določljiva, sicer je pogodba nična. Nemško pravo je glede tega manj zahtevno; tako da bo pogodba lahko veljavna v nemškem sistemu in neveljavna v našem. Enako velja za pogodbene penale, v angleškem pravu je pogodbena kazen podvržena upoštevanju striktnih pogojev, zato bodo izpogajani penali ob izostanku teh pogojev zaman, ker jih ne bomo mogli uveljaviti.
Izbira pogodbenega prava je najosnovnejša od osnovnih pogodbenih klavzul pri vsaki mednarodni pogodbi. Gre zato, da stranke lahko izberejo, katero pravo bo urejalo njuno razmerje, po katerem pravu bo pogodba interpretirana in po katerem pravu bodo razsojeni spori, ki iz pogodbe izhajajo.
Če imamo splošne pogoje za vse mednarodne prodaje (ali nakupe) ne glede na državo naslovnico (ali odpošiljateljico), obstaja tveganje, da ti ne bodo veljavni povsod. Nemogoče je namreč upoštevati vse prisilne predpise več držav naenkrat. Na primer: pridržek lastninske pravice v splošnih pogojih bo učinkovit v večini držav, v nekaterih pa ne, ker ne bo predpisane obličnosti. Tako v RS pridržek lastninske pravice ne bo veljal v primeru stečaja dolžnika, ker podpis kupca ni notarsko overjen.
Nekatera pogodbena določila so bolj problematična od drugih. Možna rešitev je, da splošne pogoje prilagodite pravnim sistemom posamezne države izvoza, ali pa občutljive klavzule umestite v ločen pogodbeni dokument, tako da bo pogodbena celota sestavljena iz splošnega in posebnega dela, pri čemer v primeru nasprotij prevlada poseben del.
Pravo, ki se uporablja za reševanje spora
V tem primeru je komplikacija zmanjšana, ker so pravila haromonizirana tako na področju prava, ki se uporablja za pogodbo, kot v primeru pristojnosti sodišč ter izvršljivosti sodnih odločb.
Harmonizacijo na področju prava, ki se uporablja v obligacijskih razmerjih, predstavlja Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17.6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerjah (Rim 1). Gre za modernizacijo Rimske konvencije o pravu, ki se uporablja v obligacijskih razmerjih, iz leta 1980. In ker je v evropski pravni red prenešena v obliki Uredbe, ima torej težo akta, ki se uporablja neposredno in je postala del nacionalnega prava vseh držav članic.
a. RIM 1 : kolizija zakonov
Svoboda izbire: stranke prosto izberejo pogodbeno pravo in ga lahko kasneje spremenijo. Če ima pogodba navezne okoliščine z enim ali več pravnimi redi držav članic, potem pogodbeno pravo ne sme biti v nasprotju s pravom EU.
Če pogodba ne določa prava, ki se uporablja: če stranke niso izbrale pogodbenega prava v prodajni, franšizni ali distribucijski pogodbi, bo merodajno pravo pravo države, kjer je domiciliran glavni izvajalec. Toda, če ima pogodba več naveznih okoliščin z neko drugo državo, bo merodajno pravo te države.
Pravila, ki se uporabljajo za specifične pogodbe:
- Pogodba o prevozu blaga: merodajno pravo bo pravo, kjer ima sedež prevoznik, če je nakladalno ali razkladalno mesto pošiljatelja v tej državi. Če temu ni tako, bo pravo, ki se uporablja, pravo države, kjer je kraj dobave blaga.
- Pogodba o prevozu potnikov: merodajno pravo je lahko pravo, v kateri ima rezidenco potnik ali prevoznik, ali pravo države kjer je uprava prevoznika, ali pravo države odhoda ali države prihoda. Če nobeno pravo ni izbrano, bo merodajno pravo pravo tiste države, kjer ima rezidenco potnik, če je to tudi država prihoda ali odhoda. Če pa je pogodba tesneje povezana z neko drugo državo, se uporabi pravo te države.
- Pogodba med gospodarskim subjektom in potrošnikom: merodajno pravo bo pravo države rezidence potrošnika, če gospodarski subjekt posluje v tej državi. Stranke lahko izberejo drugo pravo, pod pogojem, da to pravo zagotavlja potrošniku enako raven zaščite kot pravo, kjer ima rezidenco.
- Pogodba o zaposlitvi: stranke lahko izberejo pravo, ki se uporablja pod pogojem, da to pravo zagotavlja delavcu enako raven zaščite, kot pravo države, kjer opravlja delo. Če se tega ne da določiti, bo merodajno pravo države, v kateri se nahaja poslovna enota, ki je delavca zaposlila. Če pa je pogodba tesneje povezana z neko drugo državo, se uporabi pravo te države.
Obseg merodajnega prava
Pravo, ki ga Rim 1 določa kot merodajno, se uporablja za razlago, izvajanje, kršitve, sankcije, oceno škode, prenehanje obveznosti, ničnost. Evropsko pravo, ki na specifičnih področjih ureja kolizijo zakonov, prevlada nad Uredbo, razen v primeru zavarovalne pogodbe.
Rim 1 se uporablja za pogodbe, sklenjene po 17.12.2009. Uporablja se tudi v razmerjih med subjekti iz držav članic in držav nečlanic.
b. Dunajska konvencija (CISG): materialni predpis
Za razliko od Rimske (ki določa, katero nacionalno pravo se uporablja), je Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga materialno pravo, to pomeni, da predpisuje pravila, ki neposredno urejajo pogodbeni odnos. Dunajsko konvencijo je ratificiralo 77 držav in je tako del nacionalnega prava teh držav.
Pravila CISG se neposredno uporabljajo v primeru, ko imata obe stranki spora sedež oz. stalno prebivališče na ozemlju držav podpisnic. CISG se uporablja tudi v primeru, ko ima samo ena stranka domicil v državi podpisnici, če pravila njenega mednarodnega zasebnega prava napotujejo na uporabo prava države podpisnice. Tako se bo namesto materialnih nacionalnih pravil te države uporabila Dunajska konvencija.
V primeru pa, ko je država podpisnica CISG vezana tudi na Rim 1, se bodo uporabila kolizijska pravila te Uredbe.
Primer: spor med slovenskim prodajalcem in kupcem države nečlanice CISG. Kupec toži prodajalca pred slovenskim sodiščem. Slovensko sodišče bo uporabilo Rim 1, da določi pravo, ki se uporablja. Rim 1 napotuje na slovensko pravo, torej se bo spor reševal v skladu s slovensko zakonodajo.
Kaj ureja CISG?
CISG postavlja pravila glede sklenitve pogodbe, prodaje, obveznosti kupca in prodajalca, obresti, odgovornosti, kršitve pogodbe. Ta konvencija se uporablja avtomatično, kadar pogodba ne določa lex contractus. Zaradi razširjenosti te konvencije je priporočljivo, da se njena uporaba vključi v samo pogodbo.
Sodna pristojnost
BRUSELJ 1
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj 1) je nadgradnja Bruseljske konvencije iz leta 1968 z istim imenom, katere namen je bil povečanje ekonomske učinkovitosti držav članic EGS in promocija enotnega trga s harmonizacijo pravil o sodni pristojnosti in preprečevanju paralelnih sporov. Uredba je stopila v veljavo 1. 3. 2002.
Bruseljski režim pokriva sodne spore na civilnem in gospodarskem področju in izključuje družinske spore, stečaj, insolventnost, socialno varstvo in arbitražo. V skladu z Bruselj 1 so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožene v drugi državi članici, in sicer
- v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti, to je v primeru blaga, kjer je oz. bi blago moralo biti dostavljeno, oz. v primeru storitev, kje so bile oz. bi storitve morale biti opravljene,
- v zvezi z delikti in kvazidelikti, kjer je prišlo oz. grozi škodni dogodek,
- v primeru spora, ki izhaja iz poslovanja podružnice, agencije ali druge poslovne enote, v kraju, kjer se nahaja ta podružnica.
2. člen Uredbe določa pristojnost sodišča po sedežu rezidence toženca v državi članici. Rezidenca toženca se definira v skladu z nacionalnim pravom države sodišča, ki odloča o zadevi. Tradicionalna pravila (nacionalno mednarodno zasebno pravo) se uporabljajo v primeru toženca, ki nima domicila v državi članici EU.
Člen 4. Uredbe dovoljuje, da oseba z domicilom v eni od držav članic lahko izkoristi nacionalno zakonodajo druge države članice, ki vsebuje privilegij jurisdikcije za svoje državljane. To je npr. Francija, ki svojim državljanom dovoljuje tožiti kogarkoli pred francoskim sodiščem. To bo koristno za državljane vseh držav članic v primeru, ko ima npr. toženec domicil zunaj EU, ima pa imetje v Franciji.
Poudariti je treba, da Bruselj 1 v glavnem dovoljuje izbiro pristojnega sodišča; v nekaterih primerih pa bodo izključno pristojna sodišča držav članic. Dogovor o pristojnosti mora biti načeloma v pisni obliki.
Zakon o zasebnem mednarodnem pravu in postopku
V skladu z ZMZPP je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima tožena stranka sedež v Republiki Sloveniji. Stranki se smeta sporazumeti za pristojnost tujega sodišča, to je sodišča izven države članice EU le, če je vsaj ena od njiju tuj državljan ali pravna oseba in pri tem ne gre za spor, za katerega zakon kot izključno pristojno določa sodišče Republike Slovenije. Prav tako se stranki smeta dogovoriti za pristojnost sodišča Republike Slovenije le, če je vsaj ena državljan oz. pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Šteje se, da je tožena stranka privolila v pristojnost sodišče Republike Slovenije, če se je spustila v obravnavanje glavne stvari, neda bi ugovarjala pristojnost. Slovensko sodišče je izključno pristojno za spore:
a. ustanovitvi, prenehanju in statusnih spremembah pravnih oseb, o veljavnosti odločitev njihovih organov, če ima družba sedež v Republiki Sloveniji,
b. veljavnosti vpisov v javne registre, ki se vodijo v Republiki Sloveniji,
c. v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja, če je bila prva prijava vložena v Republiki Sloveniji,
d. za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije,
e. stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnine, ter sporih iz zakupa ali najemna nepremičnine, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije.
Izvensodno reševanje sporov
Stranki se lahko v pogodbi ali kasneje dogovorita za alternativno reševanje spora. Pri tem je potrebno upoštevati omejitve izključne pristojnosti sodišča. Med alternativnimi načini reševanja sporov razlikujemo v glavnem mediacijo in arbitražo.
Mediacija je postopek, v katerem stranki prostovoljno s pomočjo tretje osebe poskušata doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz ali je v povezavi s pogodbenim razmerjem, lahko pa se nanaša tudi na drugo pravno razmerje.
Če se stranki ob sklepanju pogodbenega razmerja dogovorita za mediacijo, pri čemer se tudi izrecno zavezujeta, da do preteka določenega časa ali do nastopa določenega dogodka ne bosta začeli arbitražnega ali sodnega postopka, morata arbitraža ali sodišče v primeru vložene tožbe na ugovor tožene stranke tožbo zavreči, razen v primeru, da bi sicer nastale težke in nepopravljive posledice. V kolikor se stranki uspeta dogovoriti za rešitev spora, se sporazum o rešitvi sestavi ali v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, poravnave pred sodiščem ali arbitražne odločbe na podlagi poravnave. Bistveno za postopek mediacije je tudi, da se v primeru neuspešne mediacije stranki v morebitnem arbitražnem, sodnem ali drugem podobnem postopku, ne smeta sklicevati na navedbe oz. predložiti dokazov, ki so bili dani oz. predloženi v postopku mediacije.
Prav tako pogosti postopek alternativnega reševanja sporov je arbitraža. Ta je v Sloveniji urejena v Zakonu o arbitraži. Bistveno za arbitražni sporazum je, da je sklenjen v pisni obliki, in sicer ne glede ali je vsebovan v pogodbi v obliki arbitražne klavzule, ali kakršnikoli drugi listini, celo če se tožena stranka spusti v arbitražo na podlagi v arbitražo vložene tožbe.
V Sloveniji je ustanovljena Stalna arbitraža pri gospodarski zbornici Slovenije. Postopek, ki se vodi pred njo, je opredeljen v Pravilniku o arbitražnem postopku pred Stalno arbitražo pri Gospodarske zbornici Slovenije.
Če bi v primeru arbitražnega sporazuma katera izmed strank z vložitvijo tožbe poskušala sprožiti redni sodni postopek, se sodišče izreče za nepristojno le pod pogojem, da je nasprotna stranka temu v odgovoru na tožbo ugovarjala. V zvezi s samim arbitražnim sporazumom oz. klavzulo pa Stalna arbitraža priporoča, da se v pogodbo med slovenskimi strankami vključi tipizirana klavzula:
Vsako nesoglasje, spor ali zahtevek, ki izvira iz te pogodbe ali je z njo v zvezi ali izvira iz njene kršitve, prenehanja ali neveljavnosti, bo dokončno rešil senat treh arbitrov ali arbiter posameznik, imenovan na podlagi Pravilnika o arbitražnem postopku pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije.
V sporih z mednarodnim elementom senat uporabi pravo, ki sta ga stranki določili kot merodajno za vsebino spora. Če stranki tega nista določili, senat uporabi pravo v skladu s kolizijskimi pravili, katerih uporabo šteje za primerno. Senat odloča po pravičnosti le v primeru, ko sta ga stranki za to izrecno pooblastili in če pravo, ki velja za arbitražni postopek, to dopušča. V primeru, da se stranki nista sporazumeli o jeziku, mora senat takoj po konstituiranju določiti, v katerem jeziku bo tekel postopek. Senat lahko odloči, da se posamezni dokazi uporabijo, čeprav so v jeziku, ki ni jezik postopka, če to glede na okoliščine šteje za primerno. Zaradi navedenega Stalna arbitraža priporoča, da se v pogodbe med mednarodnimi strankami vključi klavzula vsebino:
Glede vsebine spora se bo uporabilo __________ pravo.
V arbitražnem postopku se bo uporabil __________ jezik.
Arbitražni senat bo sestavljen iz __________ ( arbiter posameznik ali arbitražni senat).
Pooblaščenec za imenovanje je ___________ .
Če se stranki pred sprejetjem arbitražne odločbe poravnata, izda senat sklep o končanju arbitražnega postopka in zapiše poravnavo v obliki arbitražne odločbe. Take arbitražne odločbe senat ni dolžan obrazložiti, sicer pa zanjo veljajo pravila tega poglavja o arbitražni odločbi. Senat lahko odkloni zapis poravnave v obliki arbitražne odločbe, če oceni, da je poravnava v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.
Stranke so proste, da izberejo katerikoli arbitražni tribunal, ki je lahko institucionalni ali ad hoc. Arbitraža ICC je ugledna in deluje po utečenih procesnih pravilih. Arbitražna klavzula bo podobna tej, ki jo uporabimo za Stalno arbitražo pri gospodarski zbornici RS, ki sicer posnema pravila ICC. Pred sestavo arbitražne klavzule bomo konzultirali ICC in izbrali enega od predlaganih osnutkov te klavzule.
V mednarodnih razmerjih se bodo stranke največkrat odločile za nevtralno arbitražo, to je arbitražo, ki nima povezave z nobeno od držav, katere državljanke so. Poleg ICC poznamo celo vrsto arbitraž pri različnih trgovinskih zbornicah.
Omeniti velja še ICSID - International Centre for Settlement of Investment Disputes oz. Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov, ki ga je ustanovila Konvencija o reševanju investicijskih sporov med državami in državljani drugih držav. Arbitraža deluje v okviru Svetovne Banke, ima sedež v Washingtonu in k njej je pristopilo več kot 140 držav. Konvencija se uporablja, če sta jo podpisali država gostiteljica in država, katere državljan je investitor. Uporablja se za spore med osebami javnega prava (država, občina, regija itd.) in osebami privatnega prava, ki vlagajo v te države. Pri uporabi ICSID arbitraže bomo vztrajali zlasti v primeru investicij v dežele tretjega sveta.
Izvršljivost
Pri arbitraži je v zvezi s priznavanjem in izvršljivostjo arbitražnih odločb potrebno razlikovati med odločbami, ki jih je sprejela domača arbitraža in odločbami, ki so jih sprejele ostale (tuje) arbitraže. Arbitražna odločba, ki jo je izdala domača arbitraža, se lahko izvrši, ko jo Okrožno sodišče v Ljubljani razglasi za izvršljivo. Sodišče zavrne predlog za izvršljivost le, če je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije ali pa je bil predmet spora takšen, da ne more biti predmet arbitražnega sporazuma, se pravi, da se stranki glede tega zahtevka ne bi mogli poravnati in je za tak zahtevek izključno pristojno državno sodišče.
Arbitražna odločba tuje arbitraže učinkuje, ko jo prizna Okrožno sodišče v Ljubljani, in sicer v skladu s Konvencijo o priznanju in o izvršitvi tujih arbitražnih odločb, ki določa, da je za priznavanje in izvrševanje potrebno predložiti arbitražno odločbo, ter sporazum z arbitražno klavzulo. H Konvenciji je pristopilo 146 držav.
Sodišče
V skladu z ZMZPP je tuja sodna odločba (tudi poravnava), se pravi odločba ki jo izdajo sodišča držav, ki niso članice EU, izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odloča le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije. Predlogu za priznanje je potrebno priložiti tujo sodno odločbo, potrdilo tujega pristojnega organa o pravnomočnosti te odločbe ter overjen prevod teh dokumentov.
Sodišče zavrne predlog za priznanje, če:
- na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku,
- je za zadevo izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije,
- je sodišče ali drug organ Republike Slovenije v isti zadevi izdal pravnomočno odločbo ali je bila v Republiki Sloveniji priznana kakšna druga tuja sodna odločba, ki je bila izdana v isti zadevi,
- bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije ali,
- ni vzajemnosti, ki pa se do dokaza o nasprotnem, domneva.
Za samo izvršljivost tuje odločbe veljajo ista pravila kot za priznanje tuje sodne odločbe, le da je potrebno predlogu za izvršljivost predložiti tudi potrdilo o njeni izvršljivosti po pravu države, v kateri je bila izdana.
Za države članice EU se uporablja Bruselj I, ki določa, da je za razglasitev izvršljivosti potrebno sodišču predložiti izvod sodne odločbe, potrdilo države članice na standardiziranem obrazcu (navedene so osnovne informacije o organu, ki je izdal odločbo, osnovne podatke o odločbi, ter zoper koga je odločba izvršljiva v domači državi). Če pristojni organ države članice, kjer naj se odločba izvrši, zahteva, je potrebno predložiti vse dokumente v overjenem prevodu. Dolžnik lahko postopku izvršljivosti ugovarja šele po razglasitvi izvršljivosti. V tem primeru sodišče ne preverja vsebine odločbe, temveč le:
- ali odločba ni v očitnem nasprotju z javnim redom,
- če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka,
- če je odločba nezdružljiva s sodno odločbo izdano v sporu med istima strankama v državi članici, kjer se zahteva priznanje oz. s predhodno odločbo izdano v tretji državi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici, kjer se zahteva priznanje ali
- če je bilo za sojenje v tej zadevi izključno pristojno sodišče druge države članice.