Pravni vidiki

 

Pravna vprašanja, ki zadevajo pogodbene odnose med strankami iz različnih držav so po naravi kompleksna, ker dejansko ni pravega priznanega nadnacionalnega pravnega reda.

Pravni sistemi se med seboj razlikujejo: vsaka ureditev ima svoje značilnosti, ki jih moramo upoštevati pri mednarodnem poslovanju.

Pri mednarodnem poslovanju sklepajo stranke gospodarske pogodbe z mednarodnim elementom. Eno od najbolj pomembnih vprašanj je, katero pravo velja.

Načeloma velja, da bo to tisto pravo, ki sta ga stranki v pogodbi opredelili kot merodajno pravo. Po tem pravu se interpretirajo pogodbene določbe in po tem pravu bo izbrano sodišče razsojalo v primeru spora.

Kot merodajno pravo je lahko izbrano:

  • nacionalno pravo ene od pogodbenih strank,
  • mednarodna konvencija,
  • drug vir mednarodnega gospodarskega prava.

Praviloma je izbira prava, ki velja za pogodbo, stvar pogajanj med strankama.
 

Pravo EU

Na področju mednarodnega poslovanja predstavlja pravni okvir trgovinskih odnosov med državami članicami EU in tretjimi državami skupna trgovinska politika EU. Na tem področjur je pristojnost posameznih držav članic EU v celoti prenesena na nadnacionalno raven. Sprejeti predpisi EU na področju skupne trgovinske politike so v celoti zavezujoči in se neposredno uporabljajo v državah članicah.

Tudi na ostalih področjih združuje pravo EU množico predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah. Slovenija je z vstopom v EU sprejela celoten pravni red EU.

Nekateri pravni viri EU veljajo v vseh članicah neposredno, nekatere morajo članice v zakonodajo sprejeti do določenega roka, nekateri nalagajo določene akcije neposredno državam, nekateri pa so izdani v obliki priporočil in splošnih usmeritev:

  • Uredba: je splošen in v celoti zavezujoč pravni predpis, ki ga sprejmejo bodisi Evropski parlament in Svet skupaj, bodisi Evropska komisija. Uporablja se neposredno v državah članicah in je v hierarhiji pravnih norm nad nacionalnim zakonom. Primer: Uredba Bruselj 1 (Uredba 44/2001 o pristojnosti in priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).
  • Direktiva: je naslovljena na države članice. Obvezuje jih, da v določenem roku dosežejo določen rezultat, prepuščeno pa jim je, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi bodo direktivo prenesle v nacionalni pravni red.
  • Odločba: je namenjena naslovnikom – posameznim državam članicam.
  • Priporočila in mnenja: so akti brez obvezujočega učinka, imajo pa moralno težo. To so instrumenti, ki usmerjajo zakonodajo držav članic.

 

Mednarodno pravo

Izraz mednarodno pravo se uporablja v več pomenih:

  • mednarodno javno pravo, ki ureja razmerja med državami in mednarodnimi organizacijami na področjih, kot so človekove pravice, pravo mednarodnih pogodb, pomorsko pravo, mednarodno kazensko pravo in mednarodno humanitarno pravo,
  • mednarodno zasebno pravo (tudi kolizijsko pravo), ki določa, kateri pravni sistem in katero pravo se uporabita za reševanje posameznega spora (procesna pravila),
  • mednarodno gospodarsko pravo (tudi mednarodno trgovinsko pravo) je pravo, ki ureja razmerja pri čezmejnem poslovanju. Njegovi pravni viri so po eni strani pravila, ki jih oblikujejo države ali mednarodne organizacije, ki združujejo države (konvencije) in po drugi pravila, ki jih je izoblikovala poslovna praksa (Lex Mercatoria). Vir mednarodnega gospodarskega prava je tudi mednarodna arbitraža, saj imajo arbitri možnost razvoja splošnih načel, sploh v primerih, ko razsojajo po načelu pravičnosti.


Konvencije zajemajo bilateralne (meddržavne) konvencije, ki urejajo posamezno področje na ravni med državama podpisnicama (npr. področje socialne varnosti) in meltilateralne konvencije, ki imajo širše področje uporabe in jih najdemo na več področjih. Na področju mednarodnega trgovanja ima pri tem pomembno vlogo UNCITRAL, komisija Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (npr. Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga).

Lex Mercatoria so pravila, ki izhajajo iz mednarodne poslovne prakse in običajev. Izoblikovali so jih sami udeleženci poslovnih razmerij skozi prakso, različne neodvisne organizacije pa so jih sistematizirale in zapisale. Ta pravila se uporabljajo le, če se stranke izrecno opredelijo za njihovo uporabo. Na tem področju ima veliko vlogo Mednarodna trgovinska zbornica (International Chamber of Commerce, ICC), ki je med drugim izdala pravila za dokumentarne akreditive, arbitražna pravila in tipske klavzule Incoterms, ki so v najširši uporabi. Tudi razna strokovna združenja za svoje člane oblikujejo pravila, največkrat kot splošne pogoje, ki dopolnjujejo posamezne dogovore za določen posel.