Osnovni podatki
Po sedmih desetletjih, kot ena izmed socialističnih republik znotraj Sovjetske Zveze, je Belorusija postala neodvisna leta 1991. Z Rusijo je obdržala tesnejše ekonomske in politične vezi kot katera koli druga bivša sovjetska republika in se je nekaj časa celo želela pridružiti ruski federaciji. Državi sta leta 1999 sklenili povezavo dveh neodvisnih držav, ki pa obstaja bolj na papirju. V zadnjem času so se odnosi med njim precej ohladili, vseeno pa je Belorusija v veliki meri tudi ekonomsko odvisna od Rusije. Prevladujejo tudi ruski jezik in mediji.
Po izvolitvi za predsednika v letu 1994 je predsednik Aleksander Lukašenka vztrajno povečeval moč v svojih rokah in je sedaj praktično zadnji diktator v Evropi. Vlada z omejitvami svobode govora in medijev ter z zapiranjem političnih zapornikov. V Oktobru 2004 je s spremembo ustave odpravil omejitve v številu mandatov in bo zato verjetno ostal doživljenjski predsednik.
Belorusija je velika in redko naseljena ravninska država z ogromno jezeri in močvirji ter brez izhoda na morje.
Politični sistem
Republika Belorusija je razdeljena na 6 regij. Volilno pravico imajo vsi prebivalci starejši od 18 let. Predsednika volijo vsakih 5 let. Predsednik Lukašenko je bil v Marcu 2006 izvoljen na svoj tretji mandat na volitvah, ki so bile označene kot nepravične in rezultati prirejeni (to je potrdil tudi predsednik Lukašenko s tem, da je razložil, da je rezultate priredil sebi v škodo – da ga je dejansko volilo še več kot uradnih 83 % volivcev).
Zgornji dom parlamenta (Sobranje) ima 64 poslancev. 56 članov izvolijo regionalni odbori, 8 pa jih določi predsednik. Izvoljeni so za 4 letni mandat. Spodnji dom parlamenta ima 110 članov, ki so voljeni neposredno. Tudi ti imajo 4 letni mandat. Zadnje volitve v spodnji dom parlamenta so bile Oktobra 2008 (naslednje bodo jeseni 2012). Poslanci strank, ki podpirajo Lukašenka, so dobili 100 % sedežev.
Gospodarstvo
Belorusko gospodarstvo je ostalo praktično nespremenjeno od leta 1995, ko je predsednik Lukašenka predstavil 'tržni socializem'. V skladu z njim so cene in devizni tečaji določeni administrativno, država pa lahko vpliva na vodenje privatnih podjetij. Po letu 2005 je država ponovno nacionalizirala nekaj privatnih podjetij. Namen državnega vodenja gospodarstva je zagotovitev dohodkovne enakosti in Belorusija ima ene najmanjših razlik med bogatimi in revnimi na svetu. Ima tudi enega najvišjih standardov med bivšimi Sovjetskimi republikami. Zaradi številnih ovir za normalno poslovanje je tujih investicij zelo malo, vseeno pa dosega država hitro rast gospodarstva in to navkljub centralno - planskemu gospodarstvu in visoki inflaciji. Glavni razlog za to so verjetno subvencionirane cene, ki jo Belorusija plačuje za rusko nafto in zemeljski plin, ki jih nato po tržnih cenah prodaja naprej, z zaslužkom pa financira 'socialistično' državo. V letu 2008 je Rusija od Belorusije izsilila plačevanje dela (80 % v let u 2008 ter 85 % v letu 2009) zaslužka od re-eksporta. Rusija je tudi povišala izvozne cene nafte in plina. To je že imelo za posledico politično ohladitev nekdanjih najtesnejših prijateljev, ekonomsko pa to lahko vpliva na upad BDP v letih 2009 in 2010. Belorusija je upad dohodka reševala predvsem z zadolževanje v tujini, tako v Rusiji kot tudi pri Mednarodnemu denarnemu skladu, v letu 2009 pa je za 20 odstotkov tudi devalvirala rubelj ter uvedla varčevalne ukrepe.