Predpisi o deviznem poslovanju
Indija ima stroge predpise glede finančnih transakcij v tujino. Vse mednarodne finančne transakcije se izvajajo preko Reserve Bank of India (RBI). Vsa plačila morajo biti opremljena z dokumentacijo.
Če se v Indiji odpre predstavništvo tujega podjetja, mora tudi to odobriti Reserve Bank of India (RBI). Enaka pravila veljajo tudi ob odprtju deviznega bančnega računa za podjetje. Indijskim državljanom ni dovoljeno imeti deviznega bančnega računa.
Podrobnejše informacije o predpisih glede mednarodnega trgovanja in mednarodnih finančnih transakcijah dobite na spletni strani
Reserve Bank of India (RBI), oziroma v priročniku predpisov
Generalnega direktorata za zunanjo trgovino, Ministrstvo za trgovino in industrijo.
Standardi in tehnični predpisi
Indijski urad za standarde (BIS) je nacionalni organ za standardizacijo v Indiji, ki deluje pod okriljem Ministrstva za varstvo potrošnikov in javno distribucijo, Vlada Indije. BIS je objavil več kot 18.000 indijskih standardov, v povprečju vsako leto objavi več kot 300 novih standardov in več kot 300 sprememb. Indijski standardi so v večini privzeti standardi ISO in IEC.
BIS je član Mednarodne organizacije za standardizacijo (ISO) in Mednarodne elektrotehniške komisije (IEC).
BIS podeljuje tudi certifikate o skladnosti za izdelke, ki jih proizvajalci želijo posredovati na indijski trg. Prostovoljno preskušeni proizvodi se označujejo z znakom kakovosti
ISI Mark. Poleg prostovoljnega certificiranja, ki je predvsem tržna poteza, je v veljavi vrsta predpisov za obvezno certificiranje različnih proizvodov, ki jih izvajajo priglašeni organi, npr. za tekstilne in usnjene izdelke, kemične proizvode, pesticide, gumo, plastične izdelke, cement, kovinske proizvode in izdelke iz zlitin, stroje in opremo, elektronsko opremo, avtomobilske rezervne dele, hrano, tobak, les, papir, gradbeni material, instalacijski material, tlačne posode.
BIS je tudi imenovana institucija za nadzor nad plemenitimi kovinami po sistemu Hallmarking. Na
seznamu laboratorijev, ki izdajajo certifikate v Indiji, je 149 indijskih usposobljenih laboratorijev. Proizvode morajo ob uvozu spremljati pripadajoče uvozne listine.
Indija je članica Svetovne trgovinske organizacije. Vsaka država, ki je podpisnica sporazuma TBT (preprečevanje nastanka nepotrebnih ovir pri trgovanju), mora organizirati kontaktno točko, ki odgovarja na vprašanja v zvezi s tehničnimi predpisi in standardi, ki so v pripravi ali se uporabljajo v državi.
Poizvedbena točka WTO/TBT za standarde in tehnične predpise je:
International Relations & Technical Information Services Department
Bureau of Indian Standards, Manak Bhavan,
9 Bahadur Shah Marg,
New Delhi-11002 - India.
Tel: +91 11 232 30 342 / 232 31 082
Faks:+91 11 232 39 399
E-pošta:
info@bis.org.in
URL:
www.bis.org.in
Informacije o standardih in predpisih v tej državi lahko pridobite preko Kontaktne točke Slovenskega inštituta za standardizacijo. SIST prav tako lahko posreduje pri nabavi standardov iz posameznih držav. Naročila sprejema prodaja SIST, tel. 01/478 30 64, faks. 01/478 30 97, e-pošta: prodaja@sist.si.
Predpisi glede etiketiranja in pakiranja
Posebnosti glede etiketiranja in pakiranja se nanašajo na obvezno navedbo maksimalne maloprodajne cene, že preden je blago uvoženo v Indijo. Izjema velja za majhne dele, ki so občutljive na toploto in prah.
Več o zahtevah glede
označevanja najvišje maloprodajne cene.
Patenti in blagovne znamke
Koristne informacije najdete na
Indijskem patentnem uradu.
Nadzor uvoza
Uvoz in izvoz blaga v in iz Indije ureja izvozno-uvozna politika (Foreign Trade Policy 2009-2014,), ki je v pristojnosti Generalnega direktorata za zunajo trgovino, Ministrstvo za trgovino in industrijo Vlade Indije.
Glede na bazo podatkov EU, »Market Access Database«, je na seznamu ovir pri uvozu v Indijo 21 predmetov, omejitve za poštne in kurirske storitve; zaprt sektor zavarovanj; omejitve za tuje banke; diskriminatorno obdavčevanje in drugi ukrepi za uvožena vina in žganja; uvozne omejitve za kozmetiko in parfume; uvozne omejitve za luksuzne izdelke; nove varnostne zahteve za telekomunikacijsko infrastrukturo; zahteve glede roka uporabnosti za medicinske pripomočke; novi standardi za radialne pnevmatike; zahteve glede roka uporabnosti za živila; diskriminacije pri javnih naročilih, težave pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine; omejitve pri izvozu bombaža; izvozne dajatve na surovine in polizdelke iz jekla in železove rude; izvozne dajatve za usnje in usnjene polizdelke; uvozne omejitve za kozmetiko in zdravila; sanitarnih in fitosanitarnih ukrepi (SFU) - omejitve pri uvozu rastlin in rastlinskih proizvodov v povezavi z zaplinjevanjem; neupravičene uvozne omejitve za število živali in živalske proizvode v zvezi s ptičjo influenco (AI); sanitarni pogoji in zahteve po certificiranju pri uvozu svinjskega mesa in izdelkov iz svinjskega mesa v Indijo; SFU - omejitve pri uvozu semena domačega goveda; SFU - omejitve pri uvozu rastlin in rastlinskih proizvodov v zvezi z dolgotrajnimi postopki za ugotavljanje uvoznih zahtev.
Indija je članica Azijsko – Pacifiškega trgovinskega sporazuma (APTA), skupaj z Bangladešem, Kitajsko, Republiko Korejo, Laosom in Šrilanko. Indija sodeluje tudi v Južno Azijskem območju proste trgovine (SAFTA) in v Južno Azijskem dogovoru o preferencialni trgovini (SAPTA), ki poleg Indije, vključuje Bangladeš, Butan, Maldive, Nepal, Pakistan in Šrilanko. Januarja 2010 je stopil v veljavo ASEAM – Indija prostotrgovinski sporazum z Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAM – članice Brunej, Kambodža, Indonezija, Laos, Malezija, Mjanmar, Filipini, Singapur, Tajska in Vietnam). Poleg tega je Indija sklenila dvostranske preferencialne trgovinske sporazume z Afganistanom, Butanom, Čilom, Nepalom, Korejo, Singapurjem in Šrilanko in z državami članicami Mercosur, ki ga sestavljajo Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj. Prav tako ima sklenjen prostotrgovinski sporazum z Japonsko, v veljavi od avgusta 2011. Vsestranski sporazum o gospodarskem sodelovanju (CECA) je podpisan z Malezijo. Blago s poreklom v smislu zgoraj navedenih sporazumov, je v Indiji lahko upravičeno do prednostne obravnave.
V splošnem mora biti vsa uvozna dokumentacija v angleškem jeziku, v primeru da to ni možno, mora biti opremljena z overjenim prevodom. Označevanje na etiketah uvoženih proizvodov mora biti v angleškem jeziku.
Pošiljka mora vsebovati: ime in naslov proizvajalca, ime in vrsta proizvoda, mednarodne oznake, država porekla, datum proizvodnje in datum izteka. Ostale splošne zahteve vključujejo:
- EDI obrazec deklaracije za uvoz, ki ga izpolni uvoznik v angleškem jeziku,
- Vstopna listina za domačo potrošnjo (bill of entry for home consumption), mora izpolniti uvoznik v elektronski obliki preko EDI sistema ali neposredno na uradu v petih izvodih,
- uvozno/izvozno številko, za katero se odda vloga na Direktorat za zunanjo trgovino, pri čemer je potrebno plačati pristojbino za prijavo,
- profil uvoznika z njegovimi glavnimi podatki,
- račun, ki mora biti pripravljen na sprejemljivem formatu,
- dobavnica,
- letalski tovorni list,
- tovorni list,
- potrdilo o poreklu.
Poleg tega morajo gospodarski subjekti pridobiti t.i. »Permanent Account Number« (PAN) s strani Sektorja za dohodnino. PAN mora biti navedena v vseh dokumentih, ki se nanašajo na finančne transakcije.
Za posamezne vrste uvoženih proizvodov so potrebni dodatni dokumenti, kot so fitosanitarni dokumenti, veterinarska potrdila ipd.
Dodatne obveznosti lahko nastanejo na osnovi določb pogodbenega odnosa z uvoznikom, če je to navedeno v prodajni pogodbi ali akreditivu, ne glede na uradne dokumente. Poleg tega lahko carinski organi ali drugi pooblaščeni organi zahtevajo dodatno dokumentacijo, če ocenjujejo, da podatki v dokumentih niso zadostni ali so dvomljivi, najpogosteje v zvezi s prodajnimi cenami in poreklom blaga.
Podrobnejši pregled uvoznih postopkov.
Več informacij:
V branje priporočamo »Indija – potrošniška Koromandija, priročnik o poslovanju z Indijo«, Nataša Turk, Ljubljana, Gospodarska zbornica Slovenije, april 2011.