Libija
Osnovni podatki
Po stoletjih pod turškim imperijem in brutalno italijansko okupacijo v prvi polovici 20. stoletja je Libija postala neodvisna država leta 1951. Po državnem udaru leta 1969 je na oblast prišel Moamer Al Gadafi, prepoznavni znak države zadnjih 40 let. Na oblasti je ostal vse do svoje smrti, oktobra 2011. V državi je uvedel poseben sistem, ki naj bi bil nekakšna srednja pot med kapitalizmom in komunizmom. Dejansko pa država živi od velikanskih zalog nafte. Po letu 2003 so bile ekonomske sankcije proti Libiji (uvedene zaradi podpiranja terorizma) ukinjene in od takrat poskuša Libija normalizirati odnose z Zahodnimi državami ter celo privabiti tuje investicije.
Libija meri 1,76 milijona kvadratnih kilometrov in ima 6,7 milijona prebivalcev, kar jo uvršča med redko poseljene države. 97 % prebivalcev spada v berbersko-arabsko skupino, ostalo pa so Grki, Maltežani, Italijani, Egipčani, Pakistanci, Turki, Indijci in Tunizijci. Prav tako 97 % prebivalcev pripada muslimanski sunitski veri. 86 % prebivalcev živi v mestih.
Glavno mesto je Tripoli, valuta libijski dinar, ki je razdeljen v 1000 dirhamov, uradni jezik pa je arabski. V državi se uporablja metrični sistem.
Libija je članica
WTO (World Trade Organization),
AMF (Arab Monetary Fund),
CAEU (Council of Arab Economic Unity),
IDB (The Islamic Development Bank) in
OPEC. Je tudi podpisnica GAFTA (Greater Arab Free Trade Area) sporazuma, ki velja od januarja 2005.
Vir: EIU; Factiva, julij 2012.
Politični sistem
Libija je bila uradno »ljudska država« (v arabščini »jamahiriya«), razdeljena na 22 enot – v resnici pa je delovala kot vojaška diktatura. Džamahirija je politična ureditev, ki jo je uvedel Gadafi in naj bi v teoriji pomenila vladavino množic. Osnovna načela vladavine pa so bila opisana v Gadafijevi Zeleni knjigi. Polkovnik Gadafi ni imel nobenega uradnega naziva ali funkcije, je pa bil dejansko voditelj Libije in njen revolucionarni voditelj. 20.10.2011 je bil Gadafi ustreljen v mestu Sirta s strani uporniških sil, potem ko je bil na begu vse od padca Tripolija 23.8.2011. 22.11.2011 je novi začasni predsednik vlade, Abdurrahim El-Keib imenoval novo vlado.
V začetku julija 2012 so v Libiji potekale prve volitve po strmoglavljenju dolgoletnega diktatorja Moamerja Gadafija. Okoli tri milijone volivcev je izbiralo člane ustavodajne skupščine, ki bo pripravila novo ustavo. Libijci volijo 200 članov splošnega narodnega kongresa, kot se uradno imenuje ustavodajna skupščina in katere naloga je imenovati novo začasno vlado in delovno skupino za pripravo osnutka nove ustave.
Člani 200 članskega parlamenta so dne 12.9.2012 za novega predsednika libijske vlade s tesnim izidom izvolili tehnokrata Mustafa Abu Shagurja. Shagur, prej namestnik premiera, je dobil 96 glasov in le za 2 glasova premagal kandidata liberalne koalicije Mahmuda Jibrila. Z izvolitvijo je Shagur prevzel nadzor nad prehodno upravo Libije za naslednjih 18 mesecev.
Vir: EIU; Factiva, julij 2012.
Gospodarstvo
Libija je bila do državljanske vojne ena najbogatejših afriških držav. Vlada je po letu 2003 liberalizirala gospodarstvo in delno privatizirala libijski javni sektor. Zaradi prihodkov iz naslova naftnega sektorja je vlada lahko investirala sredstva v izgradnjo infrastrukture, predvsem v telekomunikacije, ceste, pristanišča in zdravstvo.
Libija ima 40 % vseh afriških zalog nafte in 3 % svetovnih zalog. Naftni sektor predstavlja približno četrtino libijskega BDP. Država je drugi največji afriški izvoznik črnega zlata. Pomemben gospodarski sektor je tudi gradbeništvo, ki predstavlja 20 % BDP. Drugi pomembni sektorji so še živilska in tekstilna industrija, proizvodnja cementa in obrt. Industrijski sektor skupaj prispeva skoraj 50 % BDP, storitveni sektor pa nekaj odstotkov manj.
Kmetijstvo prispeva 3,2 % BDP. Pridelujejo pšenico, ječmen, olive, datlje, citruse, zelenjavo, arašide in sojo. Ukvarjajo se tudi z živinorejo. Kmetijsko proizvodnjo omejujejo slabi klimatski pogoji in slaba kvaliteta zemlje. Večanje števila prebivalstva v zadnjih letih je povzročilo znatno rast potrošnje hrane, zato morajo 75 % hrane uvoziti.
Vir: EIU; Factiva, julij 2012.