Hrvaški trg se z vstopom v EU ne bo odprl le za kmetijske
pridelke in živilske izdelke iz članic unije, temveč tudi iz članic
sporazuma Cefta, od katerih je Bruselj nekaterim v okviru stabilizacijsko
pridružitvenih sporazumov enostransko omogočil popolnoma prost dostop do
trga.
S tem bodo Hrvati naleteli na višje zaščitne ukrepe na
pomembnih trgih sporazuma Cefta, kot so jim priča sedaj. Za državo še
posebej pomembne bodo spremembe pogojev trgovanja z BiH, Srbijo in
Makedonijo. Na te tri države namreč odpade kar 90 odstotkov vsega
hrvaškega izvoza v območje Cefta in hkrati skorajda celoten uvoz od tam.
V celotni hrvaški zunanji trgovini so te države bolj skromno zastopane, v
izvozu imajo 16,5-odstoten delež, v uvozu pa zgolj
3,8-odstotnega.
Hrvaška in BiH sta denimo trgovino za industrijske
izdelke in kmetijske pridelke že popolnoma liberalizirali, medtem ko je
Bruselj manj razvitemu trgu BiH zagotovil enostransko zaščito v obliki
carin in kvot za blago iz EU. Z začetkom leta 2013 se bo ta zaščita
večinoma odpravila.
Podobne ugodnejše obravnave kot zdaj bo
deležno tudi blago s srbskega in makedonskega trga, pri čemer bo Srbija
še nekaj dlje časa, do leta 2014, uživala visoko zaščito pred blagom
iz EU, torej po novem tudi s Hrvaške.
Zanesljivo je, da bo hrvaški
kmetijsko industrijski sektor z vstopom v EU prišel pod zaostren
konkurenčni pritisk. Hrvati so sicer zelo naklonjeni domačemu blagu, a
jim je hkrati vedno bolj pomembna tudi cena, še posebej zaradi padca kupne
moči v zadnjem času. To utegnejo izkoristiti mednarodne trgovske verige,
predvsem diskonti.
Le nekaj ??velikih in izvozno usmerjenih
hrvaških podjetij se na dan X pripravlja s selitvijo proizvodnje v
območje sporazuma Cefta ter s prevzemi na domačem trgu. Poznavalci panoge
so si sicer edini, da bo prišlo do obsežnih strukturnih sprememb
hrvaškega kmetijskega sektorja v škodo številnih malih podjetij v
kmetijstvu in predelovalni industriji.
Le približno 40 hrvaških
živilskih podjetij zaposluje več kot 250 delavcev, le okoli 150 jih ima
več kot 50 zaposlenih. Majhna in srednje velika podjetja v panogi
praktično ne izvažajo, imajo komajda dostop do kreditnega trga in s tem
le malo možnosti, da bi se prilagodila novim tržnim
pogojem.
Povprečna hrvaška kmetija ima le dva do tri hektarje
zemlje, praviloma kot dopolnilno dejavnost. Skoraj dve tretjini kmetijskih
gospodarstev obdeluje v povprečju le 0,9 hektara zemljišč, medtem ko
manj kot pol odstotka od približno 190.000 kmetij razpolaga z več kot 100
hektarji zemlje. Hrvaško kmetijstvo je doslej prejelo le malo
predpristopne pomoči EU.