Povprečna dodana vrednost na zaposlenega, ki je eden ključnih pokazateljev uspešnosti poslovanja, zlasti pa je njen obseg pomemben v delu, ki se lahko namenja za vlaganja v razvoj, se je lani po prvih ocenah Gospodarske zbornice Slovenije v primerjavi z letom 2008, ko je znašala 35.279 evrov, znižala za najmanj deset oz. do 15 odstotkov. S tem, precejšnjim padcem se Slovenija odmika od želenega povečanja dodane vrednosti, ki bi gospodarstvu omogočila hitrejši tehnološki preboj med najrazvitejša svetovna gospodarstva.
Veliko slovenskih družb ima dodano vrednost pod 30.000 ali celo pod 20.000 evrov, kar pa pomeni, da nimajo denarja za razvoj, ampak le za ohranjanje pri življenju. To pa na dolgi rok po ocenah strokovnjakov ne bo dovolj, saj se bo v prihodnjih 20 letih večina proizvodnje z nizko dodano vrednostjo iz razvitih trgov, kamor sodita tudi EU in Slovenija, preselila v države z nizko ceno delovne sile. To pa je velika nevarnost za ta slovenska podjetja, predvsem delovno-intenzivna, s tem pa tudi za celotno državo, saj se lahko občutno poveča število brezposelnih.
Za spremembo tega negativnega trenda bo potrebno precej naporov, in sicer v vseh porah družbe. Gre za spremembe na področju izobraževanja, z uvajanjem novih programov z novimi aktualnejšimi znanji, reformo javne uprave, da bo nudila boljšo podporo gospodarstvu, in prestrukuriranjem opešanega dela gospodarstva. Podjetja se bodo morala še aktivneje odločati za pot na tuje, kjer se bo njihova konkurenčnost morala krepiti. Prav zato bo potrebno v Sloveniji še bolj vlagati v raziskave in razvoj, s tem pa se bo gospodarstvo lahko premaknilo na višjo tehnološko raven, s tem pa ustvarjalo višjo dodano vrednost. Zaželena je raven vsaj med 40.000 in 50.000 evrov na zaposlenega.
Predvsem večja internacionalizacija je ključnega pomena. Še vedno prvi štirje veliki izvozniki ustvarijo skoraj četrtino slovenskega izvoza, glavnina izvoza pa je usmerjen predvsem na države v "krogu 500 kilometrov" od Slovenije. Izvozna usmerjenost na države EU, nekdanje Jugoslavije in Rusije se je v časih krize izkazala kot "mlinski kamen", saj so podjetja zaradi težav v teh gospodarstvih dobila precej manj naročil, v tako kratkem času pa ni bilo moč poiskati novih trgov.
Čas po krizi je priložnost za iskanje novih in novih - starih trgov, predvsem tistih, na katerih so slovenska podjetja nekoč že bila močno navzoča. V prvi vrsti gre tu za države Severna Afrike in Bližnjega vzhoda, kjer se še spominjajo jugoslovanskih in slovenskih podjetij, ki so predvsem v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja dobivala velike posle. Prav usmerjenost na nove trge je tudi ena izmed rešitev izhodne strategije, ki jo je vlada pred kratkim sprejela, posebno pozornost pa naj bi ji namenjala tudi okrepljena gospodarska diplomacija.