Libija

Gospodarske panoge Libije

Gospodarstvo

Državljanska vojna je v zadnjih nekaj letih močno prizadela libijsko gospodarstvo. Stanje je še vedno napeto in politična zmeda ogroža tranzicijo.
Libijsko gospodarstvo je odvisno predvsem od naftnega sektorja, ki predstavlja skoraj ves izvoz in prinese več kot 50 % BDP. Proizvodnja nafte je v Libiji v letu 2017 dosegla najvišjo vrednost v zadnjih petih letih, kar je spodbudilo rast BDP, povprečna dnevna proizvodnja pa je dosegla 879.000 sodčkov na dan. Kljub temu ostaja proizvodnja nafte pod povprečno ravnjo proizvodnje pred letom 2014, ko je znašala 1,6 mio sodčkov na dan.

Pomembni gospodarski sektorji so tudi gradbeništvo, živilska in tekstilna industrija, proizvodnja cementa in obrt. Industrijski sektor skupaj prispeva 52 % BDP in zaposluje okoli 23 % aktivnega prebivalstva. Industrijo omejujejo številni izpadi električne energije, kar je posledica pomanjkanja goriva za njeno proizvodnjo. Storitveni sektor predstavlja 47 % BDP. 

Kmetijstvo prispeva okoli 1 % BDP in zaposluje približno 17 % aktivnega prebivalstva. Pridelujejo pšenico, ječmen, olive, dateljne, citruse, zelenjavo, arašide in sojo. Ukvarjajo se tudi z živinorejo. Kmetijsko proizvodnjo omejujejo slabi klimatski pogoji in slaba kakovost zemlje. Večanje števila prebivalstva v zadnjih letih je povzročilo znatno rast potrošnje hrane, zato morajo večino hrane uvoziti.

 

Struktura BDP

Vir: EIU; Factiva, maj 2018.

 

Industrijski sektor

Industrijski sektor v Libiji prispeva 52 % BDP, od tega večino naftni sektor. V industriji je zaposlenih približno 23 % aktivnega prebivalstva. Pomembnejši gospodarski sektorji so tudi gradbeništvo, živilska in tekstilna industrija, proizvodnja cementa in obrt.

Predstavljamo dve gospodarski panogi na libijskem trgu:

 

Transport - logistika

Škoda, ki jo je povzročila državljanska vojna leta 2011 se kaže v poslabševanju že tako slabega logističnega omrežja v Libiji. Možnosti dobavnih verig v državi so močno omejene zaradi pomanjkanja celinskih plovnih poti, železnice, letalskega tovornega prometa in slabe kakovosti cestnega omrežja. Uvoz blaga v Libijo je lahko dolgotrajen in drag zaradi visoke ravni trgovinske birokracije ter odvisnosti od pristaniških storitev. Ti dejavniki predstavljajo precejšnje tveganje za podjetja v smislu zamud in dodatnih stroškov povezanih z uvozom blaga v Libijo in vzpostavitve dobro delujočih notranjih dobavnih verig. Posledice teh nevarnosti se kažejo tudi v višini indeksa logističnega tveganja, ki znaša 39,0 (od 100) in je drugi najslabši med 18 državami Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Libija je uvrščena samo pred Jemnom.

Težavni in neučinkoviti birokratski postopki pomenijo, da Libija v delu logističnega indeksa, ki se nanaša na področje trgovinskih postopkov in upravljanja, dosega drugo najvišjo oceno, ki pa je veliko nižja od ocene za velikost trga in javnih gospodarskih služb. Z oceno samo 29,6 (od 100), se Libija uvršča na predzadnje mesto v regiji MENA. To odraža tveganja, ki so jim izpostavljena podjetja, ki želijo uvoziti blago v državo. Gre za zamude in povečane stroške zaradi visoke ravni trgovinske birokracije, pomanjkanje letalskih tovornih zmogljivosti in odvisnost od pristaniških storitev pri pomorski trgovini. Največje tveganje za podjetja v Libiji predstavlja področje transportnega omrežja. Libija v tem delu logističnega indeksa dosega najnižjo oceno 18,8, kar jo uvršča na predzadnje mesto v regiji MENA in na 156. mesto od 170 držav v svetu.

Julija 2017 so v Libiji po triletnem zaprtju in ob močni varnostni podpori ponovno vzpostavili komercialne lete na mednarodnem letališču Benina v Bengaziju. Letališče je bilo zaprto zaradi spopadov v mestu poleti 2014. Trenutno lete na letališču upravljata dve državni družbi, Afriqiyah Airways in Libyan Airlines. Prvi odhodni leti z letališča so bili v mesta Tripoli, Aman, Jordan in Kufra. Letalska družba Libyan Airlines je po šestih letih ponovno odprla lete tudi na tunizijski otok Djerba. V letu 2017 so predvideni leti še v Istanbul, Aleksandrijo in libijsko mesto Zintan. Opravljenih je bilo tudi že nekaj tovornih letov s tega letališča, ki mu sicer manjka še nekaj opreme, a objekti so v veliki večini pripravljeni. Benina leži vzhodno od Benghazija, kjer so poleti leta 2014 potekali boji, saj so sile, ki so bile zveste vzhodnemu poveljniku Khalifi Haftar, sprožile vojaško akcijo proti islamistom in drugim nasprotnikom. V začetku julija 2017 je Haftar razglasil zmago v kampanji, ko so njegove sile premagale tekmece še v zadnjem mestu.

V času zaprtja je letališča Benina nadomestilo letališče Labraq, ki je štiri ure vožnje vzhodno od Benghazija. Obstaja tudi vojaško letališče v Benin, ki je delovalo tudi v času spopadov, saj so Haftarjeve sile napadale svoje tekmece z zračnimi napadi.
 
Libijsko ministrstvo za transport je v začetku julija 2017 podpisalo 79 mio EUR vredno pogodbo s konzorcijem italijanskih podjetij za obnovo mednarodnega letališča v Tripoliju. Obnova naj bi bila po načrtih končana v devetih mesecih. Projekt vključuje obnovo nacionalnega in mednarodnega potniškega dela ter integriran letališki center. Obnova letališča bo omogočila Libijcem potovanja v Evropo. Italija si prizadeva, da bi čim prej vzpostavila lete in Libijcem odobrila vizume za vstop. Libijski premier Fayez Serraj je v začetku julija 2017 pristal na mednarodnem letališču v Tripoliju in to je bil prvi pristanek letala na tem letališču od leta 2014, ko je bilo letališče zaradi spopadov skoraj popolnoma uničeno.

 

 

Vir: Factiva, avgust 2017.

 

Energetika 

Libija ima eno največjih zalog nafte na svetu ter je pomemben izvoznik zemeljskega plina in nafte v svet. Država je četrta največja proizvajalka nafte v Afriki in ima približno 40 % afriških in 3 % svetovnih rezerv nafte. Nafta sama predstavlja četrtino BDP države. Civilna vojna leta 2011 je močno prizadela libijski energetski sektor, ki do danes še ni popolnoma okreval. Libijsko gospodarstvo je močno odvisno od naftnega sektorja, ki predstavlja skoraj ves izvoz in prinese več kot 50 % BDP.

Libija načrtuje, da bo do konca leta 2017 proizvedla 1,25 mio sodčkov nafte na dan (bpd), do konca leta 2018 pa 1,5 mio bpd. V štirih do petih letih naj bi dosegli proizvodnjo v višini 2,1 mio bpd. Nacionalna proizvodnja nafte je julija 2017 znašala nekaj več kot milijon bpd.

Glavni organ, odgovoren za upravljanje naftnega in plinskega sektorja v Libiji je Nacionalna naftna korporacija (NOC). Družba nadzoruje vse naftne operacije v državi v zgornjem, srednjem in spodnjem delu segmentov in ima prevladujoč položaj v industriji. NOC ima številne hčerinske družbe, med njimi podjetja Sirte Oil Company, Arabian Gulf Oil Company (AGOCO), Ras Lanuf Oil & Gas Processing Company, Zawia Oil Refining Company in Brega Petroleum Marketing Company.

Glavna zakonodaja, ki ureja naftni sektor v Libiji je Zakon o nafti iz leta 1955, ki je bil uveden ob dodelitvi prvih državnih koncesij. Od takrat je bil zakon spremenjen s številnimi amandmaji in pogodbenimi reformami.
 
Zaradi močne odvisnosti države od naftnega sektorja si libijska vlada prizadeva za diverzifikacijo energetskega sektorja in za izkoriščanje sončnega in vetrnega potenciala v državi. Do leta 2020 namerava Libija doseči 7 % proizvodnje električne energije iz OVE ter 10 % do leta 2025. Libija je tudi v procesu oblikovanja akcijskega načrta za energetsko učinkovitost - NEEAP. Od leta 2008 je tudi članica RCREEE (Regional Center for Renewable Energy and Energy Efficiency).

 



Vir: Factiva, avgust 2017.

 

Poglejte si tudi:

Bilateralni ekonomski odnosi s Slovenijo

Poslovanje