Kaj zmaga liberalca Marka Carneyja na volitvah v Kanadi pomeni za Evropo

 

Še pred nekaj meseci so kanadski konservativci vodili v anketah in pluli na valu radikalno desničarskih idej in retorike, ki je zajela svet. Toda z volilno zmago Liberalne stranke Marka Carneyja Kanada zdaj izstopa kot liberalno sidro na razdrobljenem Zahodu.
 

Te volitve morda ne bodo vplivale le na notranjepolitično usmeritev Kanade, temveč bodo imele tudi pomembne posledice za njena mednarodna partnerstva sredi naraščajoče geopolitične negotovosti.

 

Medtem ko se nekatere evropske države in Združene države Amerike usmerjajo izolacionizem, avtoritarnost in se obračajo proti Vzhodu – celo spogledujejo se z Rusijo – nadaljnje liberalno vodstvo v Kanadi utrjuje njen položaj ključne zaveznice Evropske unije. Carneyjeva sredinska in proevropska drža zagotavlja stabilnost in olajšanje za Evropejce.

 

Kanado in EU povezujejo globoke gospodarske in strateške vezi, od obrambe do trgovine in podnebja. Z liberalno vlado se bodo te povezave okrepile in obema stranema ponudile tisto, kar najbolj potrebujeta: zanesljivega, podobno mislečega partnerja v času transatlantske nepredvidljivosti.
 

 

Carneyjeva izvolitev ponuja nov zagon za sodelovanje med Kanado in EU. Njegov »modri liberalizem« Kanado ideološko približa trenutnemu evropskemu vodstvu – od centristične Francije Emmanuela Macrona do koalicije pod vodstvom Krščansko-demokratske unije v Nemčiji – kar zagotavlja plodna tla za pragmatično sodelovanje.
 

Trgovina ostaja temelj odnosov med Kanado in EU, obe strani pa bi si morali prizadevati za njeno nadgradnjo. V središču tega partnerstva je celovit gospodarski in trgovinski sporazum (CETA), ki je od leta 2017 povečal trgovino med EU in Kanado za 65 odstotkov.

 

Predsednik Evropskega sveta António Costa je sporazum označil za zgodbo o uspehu, ki jasno dokazuje, da so »trgovinski sporazumi očitno boljši od trgovinskih tarif«.

 

Medtem ko ZDA hitijo proti ekonomskemu nacionalizmu, je CETA postala več kot le trgovinski sporazum – je strateško sidro v svetovnem liberalnem redu. Ena od prvih prednostnih nalog liberalne vlade je verjetno utrjevanje in krepitev CETA. S tem se lahko Kanada pozicionira kot ambiciozna partnerica, pripravljena izkoristiti nove priložnosti, ko si evropske države prizadevajo zmanjšati svojo odvisnost od ameriškega trga.

 

Tudi podnebje in energija ponujata nove priložnosti za sodelovanje. Tako Kanada kot EU se spopadata z napetostmi med zasledovanjem ambicioznih ciljev razogljičenja in obvladovanjem gospodarskih in inflacijskih pritiskov. Potem ko je Carney prvi dan na položaju ukinil kanadski davek na ogljik, je že namignil na bolj pragmatično okoljsko stališče.

 

Carneyjeva vlada se je sicer zavezala k ohranjanju ključnih podnebnih politik – vključno z zgornjo mejo emisij za nafto in plin – vendar bi lahko preoblikovala kanadski pristop k energetiki. To bi odražalo spremembe v podnebnih politikah nekaterih evropskih zaveznic.

 

To razvijajoče se čezatlantsko soglasje – manj o opustitvi podnebnih ciljev, bolj o tem, da bi bili ti ekonomsko upravičeni – utira pot tesnejšemu sodelovanju, ki temelji na skupnem cilju: krepitvi gospodarske konkurenčnosti ob hkratnem ohranjanju okoljske verodostojnosti.

Tako Carney kot EU vidita naložbe v nove tehnologije kot pot naprej.

 

Evropa pospešuje svojo zeleno agendo in uvaja nova pravila trajnosti, zato se le države z visokimi okoljskimi standardi lahko kvalificirajo kot dolgoročne partnerice. Kanada je, če bo vztrajala pri podnebnih politikah, v dobrem položaju, da postane ključna partnerica pri evropskem zelenem prehodu.

 

Poleg trgovine in energetike naj bi se okrepilo tudi obrambno sodelovanje med Kanado in EU. Ključna prednostna naloga nove liberalne vlade je končno doseči cilj Nata, da za obrambo porabi dva odstotka bruto domačega proizvoda, kar je dolgoletna zaveza, ki je prejšnje administracije niso uspele uresničiti.

 

Ta znak ponovnega oboroževanja ne odraža le usklajenosti s pričakovanji Nata, temveč tudi širše razumevanje, da morajo biti liberalne demokracije pripravljene na samoobrambo. Nikjer to ni bolj pereče kot v Ukrajini, epicentru evropske geopolitične nevihte.

 

Kanada je bila med najbolj zanesljivimi podporniki Ukrajine vse od začetka ruske invazije v polnem obsegu in se je povezala z najbolj predanimi evropskimi državami – Francijo, Poljsko, baltskimi državami in vse bolj Nemčijo.

 

Z naraščanjem groženj se bojišče razteza tudi preko ukrajinskih frontnih črt. Hibridni napadi – kibernetski napadi, dezinformacijske kampanje in tuje vmešavanje v demokratične procese – se sedaj pojavljajo vsepovsod. Kanadska nacionalna ocena kibernetskih groženj za obdobje 2025–26 opredeljuje kibernetske operacije, ki jih sponzorirajo države, kot eno najresnejših groženj demokratični stabilnosti, zlasti s strani Rusije in Kitajske.

 

Ottawa upa, da bo s krepitvijo obrambnega sodelovanja dobila mesto v boju proti avtokracijam. Vprašanje ni več, ali sodelovati, temveč kako prevzeti vodstvo v tej dobi večplastnih in zapletenih groženj, ki prihajajo od tekmecev, kot sta Rusija in Kitajska – in zdaj tudi od ZDA, zgodovinske kanadske zaveznice.

 

Pod Carneyjevim vodstvom bo Kanada verjetno sledila pragmatičnemu in globalno angažiranemu liberalizmu, ki bo dokončno usklajen z Evropo. Ker tako Kanada kot EU iščeta zanesljive zaveznike, ki bi jima pomagali prebroditi nevihto, bi se to prenovljeno zahodno zavezništvo lahko utrdilo okoli Ottawe in Bruslja – zasidrano na skupnih demokratičnih vrednotah in pragmatičnem vodenju.

 

Vir: The Conversation, pod licenco Creative Commons

 

Avtorja:

Katerina Sviderska, doktorska kandidatka za slavistiko, Univerza v Cambridgeu

Leandre Benoit, doktorski kandidat za politologijo, Univerza v Oxfordu

 

Pripravila: 

Sonya Rosenwirth

 

 

 

Kanadski odzivi na Trumpove grožnje s carinami: Obramba suverenosti in ekonomskih interesov

Gospodarstvo ter možnost vstopa na kanadski trg

Aktivnosti slovenskih poslovnih klubov v tujini