Finančno poslovanje s tujino
Devizni tečaji
Tečaj je določeno število enot tuje valute izraženo z domačo; cena tujega denarja, ki je izražena v domači valuti; toliko enot domače valute za določeno število osnovnih enot tuje valute. Na ceno tujega denarja (tečaj) na ponudbeni strani vplivajo vse postavke kreditne strani plačilne bilance, medtem ko na povpraševalni strani vse postavke debetne strani plačilne bilance.
Vrste deviznih režimov
Fiksni ali trdni (fixed rates) tečaj – domača valuta ima svojo vrednost (pariteto) določeno v tujem denarju (nekoč predvsem v zlatu), pri čemer lahko tržni oziroma dejanski tečaji od paritetene vrednosti odstopajo za plus ali minus 2,25% (nekoč 1%). Fiksni ali trdni s širšim razponom gibanja so seveda zelo podobni fiksnim, pri čemer imajo precej širši razpon možnega nihanja okrog paritetne vrednosti (npr. plus, minus 5, 10 ali celo 15% - glej npr. ureditev Evropskega monetarnega sistema v letu 1994 ali pa britanski funt ter predvsem ERM2). Omejeno prosti ali drseči ali plavajoči (limited floating rates ali tudi managed floating), ki drsijo (plavajo) v okviru določenih omejitev (npr. rast cen ali razlika med inflacijami tujih in domače države, določena vrednost tekočega dela plačilne bilance, ipd.). Popolnoma prosti ali prosto drseči ali plavajoči (free floating), ki prosto drsijo ali plavajo brez kakršnihkoli omejitev. V tako čisti obliki so zelo redki v današnjem svetu. Možne so tudi različne kombinacije, ko imajo določene države med sabo trdne tečaje, medtem ko navzven omejeno drsijo (sistem EMS v preteklosti ali ERM2 v letu 2004).
Druge vrste tečajev
Precenjena vrednost domače valute (tečaj prenizek) nastopi takrat, ko je uvoz stimuliran in izvoz destimuliran, medtem ko je pri podcenjeni vrednosti (tečaj previsok) ravno nasprotno. "REALEN" devizni tečaj imamo takrat, ko le-ta pomeni povprečno produktivnost v nekem narodnem gospodarstvu. Nadpovprečno produktivnim se torej splača izvažati, medtem ko podpovprečno produktivnim ne. Povprečno produktiven proizvajalec je na izvozno/uvozni meji rentabilnosti.
- izravnan tekoči presek, del plačilne bilance;
- izravnan temeljni presek, del plačilne bilance;
- doseganje določene višine deviznih rezerv, mednarodnih denarnih rezerv;
- plačilnobilančni cilj, ki ga država želi, načrtuje in ga je sposobna (dolgoročno) vzdrževati;
- drugi plačilnobilančni cilji.
Multipli ali razvejani tečaji - več deviznih tečajev v isti državi oziroma istem ekonomskem oz. valutnem prostoru, kar pomeni, da za različne transakcije in/ali ekonomske subjekte obstojajo različni, diskriminatorni tečaji.
Enotni tečaj - nasprotje multiplim ali razvejanim; v državi obstaja en tečaj za vse transakcije. V praksi je to sicer težko, če ne celo nemogoče v popolnosti realizirati.
Polni tečaj - ko uvozniku seštejemo vse stroške uvoza (nakup deviz, carina, različne uvozne dajatve,...), in izvozniku vse prihodke izvoza, dobimo polni tečaj za uvoznika in polni tečaj za izvoznika.
Direktni tečaj ali kotacija je najbolj običajen način izražanja medvalutnih razmerij - X enot domače valute za 1 (10, 100, 1000) enot tuje valute.
Indirektni tečaj ali kotacija je nasproten direktnemu načinu, običajen predvsem v državah sedanjega in bivšega Commonwealtha (Velika Britanija, Avstralija, Kanada, Malta, Južna Afrika, itd.), nekaterih arabskih državah, pa tudi Združenih državah Amerike); X enot tuje valute za 1 (10, 100, 1000) enot tuje valute.
Navzkrižen tečaj oziroma kotacija pomeni navzkrižen izračun dveh različnih direktnih ali indirektnih načinov kotacije. Tako npr. leta 2004 v naši uradni tečajni listi BS ne moremo videti razmerja med ameriškim dolarjem in evrom neposredno, ampak ga moramo navzkrižno izračunati preko kotacije ameriškega dolarja za slovenske tolarje in evra za slovenske tolarje. Z začetkom uporabe eura kot naše domače valute se tudi tu stvari spreminjajo.
Promptni tečaj je tisti, ki se v valutni kupoprodajni pogodbi izračuna in izplača takoj (najkasneje v dveh delovnih dneh), medtem ko je terminski tisti, ki se izračuna takoj, vendar se izplača na nek termin, dan v prihodnosti (kasneje kot v treh delovnih dneh pa najpogosteje tja do enega leta).
Velja: vrednost valute narašča - tečaj pada in nasprotno.
Podrobneje o vrstah tečajnih režimov
Režim trdnega ali fiksnega tečaja
Značilnosti trdnega ali fiksnega (»fixed rates«) tečaja:
- stabilnost,
- odvisnost (podrejenost) od tujine,
- možnost devalvacij in revalvacij (uradnih sprememb paritet, ki so v glavnem izražene v ameriškem dolarju, posebnih pravicah črpanja in nekaterih drugih košaricah vodilnih svetovnih valut) ter s tem menjavanje obdobij stabilnosti z občasnimi šoki,
- "zaprtost" v sistem trdnih tečajev s tujino,
- potreba po relativno visokih deviznih rezervah (mednarodnih denarnih rezervah) in intervencijah centralne banke za zaščito lastne valute,
- prilagajanje tujini mora zaradi trdnih tečajev potekati preko drugih ekonomskih parametrov (cene, davki, obrestne mere...);
- Bretton Woods (1944) postavil temelje svetovne ureditve na tem področju po drugi svetovni vojni, ki je temeljil na sistemu trdnih tečajev (+/- 1%; kasneje +/- 2,25%) do obdobja 1971-73, ko je sistem zaradi prevelike rigidnosti propadel (preveč devalvacij in pritiskov na trdne paritete tako, da je večina držav prešla na "drsenje").
Režim drsečega ali plavajočega tečaja
Značilnosti prostega ali drsečega/plavajočega (»floating rates«) tečaja:
- argument plačilne bilance,
- avtomatično prilagajanje,
- več svobode, lažja gospodarska rast;
- teoretično devizne rezerve (mednarodne denarne rezerve) niso potrebne (v praksi se je pokazalo, da so sicer še vedno potrebne; vendar ne v takšni meri),
- večja učinkovitost monetarne politike,
- ni "uvoza" inflacije,
- manj špekulativnih gibanj "vročega denarja" (»hot money«) med državami oziroma valutnimi območji,
- ni stabilnosti, ampak tekoče drsenje (depreciacija in apreciacija) in sprotno prilagajanje;
- v pogojih visoke inflacije le-ta izjemno nestabilno ali nestanovitno ("volatile") vpliva na tečaj;
- če deficit v tekočem delu ni posledica disparitete med domačimi in tujimi cenami, lahko pride do hujših oblik strukturnih neravnotežij v nacionalni ekonomiji;
- v svetu dejansko v večji meri uvedeni v obdobju 1971-73, ko razpada koncept svetovne ureditve postavljen v Bretton Woodsu leta 1944.
Zamenljivost ali konvertibilnost (»convertibility«) valut
Mednarodni denarni sklad (IMF) govori o zunanji zamenljivosti določene valute, kar pomeni, da je država v vsakem trenutku sposobna odkupovati presežke svoje valute v rokah nerezidentov, pri čemer so se jim le-ti natekli iz naslova tekočih transakcij. Takšno zunanjo likvidnost ima danes v svetu skoraj 100 držav. Poleg tega je pomembno, da zunanja zamenljivost ni diskriminatorna do posameznih nerezidentov in da jo je država sposobna dolgoročno vzdrževati, s čemer je zagotovljena določena stabilnost, za kar seveda potrebuje določen obseg deviznih rezerv in v tem okviru mednarodnih denarnih rezerv. Haberler govori o tako imenovani tržni zamenljivosti, ko gre za (dejansko) zamenljivost na deviznem trgu pod trenutnimi tržnimi pogoji. Mckinnon govori o več stopnjah (ne)zamenljivosti (str. 1-294). Idealna zamenljivost bi bila takšna, ki velja kjerkoli, kadarkoli in za karkoli. Notranja zamenljivost je takšna, ki velja samo za rezidente. Zunanja zamenljivost velja samo za nerezidente. Omejena zamenljivost ima določene omejitve (do določenega zneska, za določene transakcije, za določene ekonomske osebke, je diskriminatorna, ipd.); zanimivo, da je bila še ne tako zelo dolgo nazaj značilna za celo vrsto (sicer) zelo razvitih držav (Belgija, Italija, Francija, itd.). Neomejena ali tudi popolna zamenljivost velja tako za rezidente, kot nerezidente brez kakršnihkoli omejitev; tako rekoč idealna zamenljivost.
Vrste valutnih (deviznih) finančnih instrumentov
PROMPTNI INSTRUMENTI:
- valuta danes (»value today«),
- valuta jutri (»value tom«),
- spot (izvršitev sledi v točno dveh delovnih dneh po sklenitvi).
TERMINSKI INSTRUMENTI (Veselinovič, 1998, prav tam):
- nestandardizirane valutne terminske pogodbe (»FORWARD«, »OUTRIGHT«),
- standardizirane valutne terminske pogodbe (»CURRENCY FUTURES«),
- nestandardizirane in standardizirane opcije (»CURRENCY OPTIONS«),
- drugo.
KOMBINIRANI INSTRUMENTI:
- klasična valutna (devizna) zamenjava (»CURRENCY SWAP«),
- kombinacije med istovrstnimi instrumenti,
- kombinacije med raznovrstnimi instrumenti
- drugo.
Terminski valutni tečaj med dvema valutama izračunamo tako, da upoštevamo razliko med njunima nominalnima obrestnima merama tako, da jo prištejemo ali odštejemo od njunega promptnega tečaja. Valuta, ki ima višjo nominalno obrestno mero je v premiji (dražja) in valuta z nižjo nominalno obrestno mero v diskontu (cenejša). Seveda je treba upoštevati tudi čas in temu primerno prilagojene obrestne mere.
Primer: Če je npr. dolarska letna obrestna mera 3% in eurska letna obrestna mera 1% in trenutni (promptni) tržni tečaj USD/E = 1,2500 (dejansko se praksi to napiše E/USD, čeprav ni logično), bo enoletni terminski tečaj med njima za 2 odstotni točki drugačen od promptnega. Ker ima dolar višjo obrestno mero, pomeni, da bo za 2 odstotni točki terminsko cenejši, kot je danes (promptno). To pomeni, da moramo promptnemu tečaju prišteti 0,0250 (to je 2% od 1,2500) točke, tako da dobimo terminski tečaj USD/E = 1,2750. Če bi računali terminski tečaj za dobo 6 mesecev, bi morali tečajno razliko deliti z 2 in jo prišteti promptnemu tečaju, tako da bi dobili 1,2625. Če bi bile eurske obrestne mere višje od dolarskih, bi morali obrestno razliko odšteti od promptnega tečaja, itd.
