Mednarodni plačilni promet
Posledica mednarodne menjave in v tem okviru vseh mednarodnih finančnih tokov so različne oblike, instrumenti oziroma tehnike mednarodnega plačevanja. Te so odvisne od več dejavnikov:
- bonitete plačnika, njegove banke in države, iz katere izhaja;
- preteklega poslovanja plačnika,
- velikosti plačnika,
- zaupanja v plačnika,
- zahtev izvoznika oziroma upnika,
- drugih dejavnikov.
Najpomembnejši instrumenti mednarodnega plačilnega prometa:
- (dokumentarni) akreditiv »Letter of Credit« ali »L/C«),
- (dokumentarni) inkaso,
- nakazilo,
- ček,
- kreditno pismo,
- kreditna kartica,
- menica.
V mednarodnem plačilnem prometu se predvsem uporabljajo akreditiv, inkaso in nakazilo, pri čemer je varnost poslovanja, tako za izvoznika, kot za uvoznika, največja pri akreditivu in najmanjša pri nakazilu. Finančna logika poslovanja z zgoraj omenjenimi plačilnimi instrumenti je takšna, da se v postopek plačila ponavadi vpleteta tako izvoznikova, kot tudi uvoznikova banka, ki sta ponavadi iz različnih dežel. Včasih je tu še tretja (rambursna, konfirmirajoča) banka. V okviru bančnih odnosov ločimo korespondenčne in kontokorentne. Prvi so ožji od drugih, saj vključujejo samo izmenjavo informacij, podpisnikov, ipd., medtem ko drugi vključujejo tudi odprtje računov, prek katerih se lahko dejansko vršijo mednarodna plačila. Sodoben način plačevanja med različnimi subjekti iz različnih držav vključuje tudi sodobne tehnično-tehnološke oziroma informacijske rešitve, kot sta predvsem različni ti. "cash management" (CM) sistemi in standardizirani mednarodni postopki plačevanja v okviru enotnega svetovnega sistema S.W.I.F.T. (Society for Worldwide Interbank Financial Telecommunications) s sedežem v Bruslju. Prva rešitev pomeni individualne storitve, ki jih (ponavadi) banka nudi svojim večjim komitentom in tudi drugim bankam, s pomočjo katerih lahko neposredno spremljajo svoje denarno stanje pri njej. Druga pa pomeni univerzalno, poenoteno in standardizirano rešitev, ki je uveljavljena v vseh najpomembnejših državah sveta in se uporablja (za sedaj) izključno med bankami. Na sodoben tehnično-tehnološki način se poravnavajo plačila med posameznimi članicami sistema. Slovenija je članica že od leta 1988, ko je v članstvo pristopila Jugoslavija oziroma vse njene tedanje največje banke.
(Dokumentarni) akreditiv je način plačila, ki nudi maksimalno možno varnost tako izvozniku (da bo dobil plačilo za poslano blago), kot tudi uvozniku (da bo plačal blago, ki ga je zares zahteval). Način zavarovanja predstavljajo določeni dokumenti, ki dokumentarni akreditiv spremljajo, oziroma ki morajo dokazovati pravilnost blaga in plačila. Zato je pregledovanje dokumentov izredno odgovoren in tudi zahteven postopek, za katerega odgovarja banka, ki jih pregleduje. V glavnem poznamo naslednje vrste akreditivov:
- nostro in loro,
- preklicni in nepreklicni,
- potrjeni in nepotrjeni,
- prenosljivi in neprenosljivi,
- navadni in obnavljajoči (revolving),
- z domicilom (dospelostjo, izplačilom) doma ali v tujini,
- podakreditivi, itd.
Navadno so akreditivi nepreklicni, nepotrjeni in prenosljivi, medtem ko so ostali elementi predvsem odvisni od bonitete izvoznika oziroma uvoznika, poslovnih navad in drugih posebnih pogojev. Dokumenti, ki običajno lahko spremljajo akreditiv, so faktura, zavarovalna polica, tovorni list (cestni, železniški, ladijski (bill of loading), letalski), skladiščnica, inšpekcijska potrdila, potrdila o kvaliteti in/ali kvantiteti blaga, carinski list, potrdilo o izvoru blaga, menica in po potrebi tudi drugi. Enotna mednarodna pravila poslovanja z akreditivi in drugimi plačilnimi instrumenti se usklajujejo preko mednarodne trgovinske zbornice v Parizu, ki objavlja ti. pravila INCOTERMS. K njim pristopajo države.
Navadno nakazilo je zelo enostaven način plačevanja, ko ena stran drugi nakaže, prenese ali transferira določen znesek denarja kot dobroimetje na računu pri banki. Pravzaprav gre za obvestilo o razpolaganju z določenim bančnim dobroimetjem. Nakazila ponavadi ne spremljajo različni dokumenti. Osnovne vrste nakazil so blagovna, storitvena, pogojna, nepogojna, obnavljajoča, itd.
(Dokumentarni) inkaso je po svojih lastnostih nekje med akreditivom in nakazilom. Lahko ga spremljajo določeni dokumenti (običajno eden ali dva dokumenta, kar je precej manj kot pri akreditivu) ali dodatno zavarovanje, kot npr. menica, ki je v mednarodnem plačilnem prometu izgubila lastnost plačilnega sredstva, ki jo je včasih imela, in je postala instrument dodatnega zavarovanja.
