Severnoafriško prebujanje narodov bo vsaj kratkoročno zaustavilo slovenske poslovne načrte v regiji
Res je, da Slovenija več kot polovico omenjene trgovinske menjave ustvari z Alžirijo, ki jo različne vstaje zaradi že desetletja polvojnih razmer in strožjega nadzora vojske v državi (še) niso zajele, vendar so naši izvozniki v zadnjih dveh letih velika upanja polagali predvsem v Libijo in Egipt. V prvi trenutno divja državljanska vojna, zato je večina načrtovanih in dogovorjenih infrastrukturnih projektov, od katerih so si slovenska podjetja obetala večstomilijonske posle, najverjetneje propadla.
Podobne, sicer brez vojaških spopadov, so razmere v Egiptu, kjer je prišlo ob zamenjavi dolgoletnega predsednika Hosnija Mubaraka do precejšnjega kaosa, tako da državo vodi vojska. Bolj kot gospodarstvo pa jih zanima politična ureditev "države faraonov". Ni pa nujno, da se bodo konflikti po volitvah končali, saj so pričakovanja prebivalstva, ki je večinoma zelo mlado in seznanjeno z življenjem na Zahodu, velika.
Egipt je tako kot Libija kazal interes za sodelovanja s slovenskimi podjetji, predvsem za sodelovanje z Luko Koper, ki bi bila lahko "odskočna deska" za egiptovske izdelke. Kot področja za skupno sodelovanje pa so bila omenjana tudi elektroindustrija, kemična in kovinsko-predelovalna industrija, kmetijska mehanizacija, farmacija, avtomobilska industrija, gradbeništvo, sanitarna in vojaška oprema, okoljske rešitve, turizem ...
Zdaj je to vsaj začasno ustavljeno, vendar morajo slovenska podjetja tako kot na drugih trgih tudi v Egiptu ostati navzoča, saj bo v nasprotnem primeru "vskočilo" kakšno drugo podjetje.
Okrevanje Egipta in njegovega gospodarstva pa bo zanesljivo veliko krajše kot v Libiji, kjer se očitno gre v takšno ali drugačno delitev države na zahodni del, ki je bolj naklonjene sedanjemu vodji Moamerju Gadafiju, in vzhodni del, za katerega pa ni jasno, kdo ga vodi.
Je pa vzhodni del središče libijske naftne in plinske industrije. Če ne bo prišlo do razmejitve sprtih strani oz. zunanje kopenske intervencije, se bo državljanska vojna najverjetneje še vlekla, in sicer v različnih oblikah, bodisi kot odkrit spopad bodisi v obliki različnih terorističnih akcij, kot jih poznamo v Iraku.
Kakršenkoli scenarij bo na koncu prevladal v Libiji, se bodo zanesljivo premešale gospodarske "karte", ki so bile doslej že nekoliko razdeljene z Gadafijevim blagoslovom, nekaj poslov si je ob tem obetala tudi Slovenija. Vendar bo Slovenija takrat v bolj podrejenem položaju, tako kot npr. v Iraku, kjer praktično ne deluje nobeno slovensko podjetje, čeprav so bila slovenska podjetja v času nekdanje Jugoslavije na iraškem trgu dobro poznana.
Zato je npr. odločitev Hidromontaže, da kljub vojnemu stanju ostane v Libiji, poslovno modra s stališča ohranjanja navzočnosti. Vprašanje pa je, kako bo s plačili v državi, ki je že prej bila v gospodarskih krogih znana, da se najbolj ne drži dogovorjenega.
