Zakaj vlagati v Srbijo – kaj tuji vlagatelji vidijo kot dobro, kaj jih moti in kaj naredi država za to, da jih privabi
»Razen politične in gospodarske stabilnosti, ki je pripeljala do temeljev za dobro ekonomsko klimo, je komparativna prednost Srbije, če govorimo o tujih vlagateljih, v tem, da so v državi veliko bolj ugodni tako operativni kot logistični stroški investiranja,« je poudaril Radoš Gazdić, v. d. direktorja Razvojne agencije Srbije (RAS).
Kot govorec na panelu “Poslovno okolje Srbije - Zakaj vlagati v Srbijo?”, katerega so skupno organizirali Slovenski poslovni klub, Hrvaški poslovni klub in organizacija BNI Srbija, je Gazdić poudaril, da je to povzročilo množičnejši prihod kapitalsko in tehnološko močnejših vlagateljev, ki obenem zaposlujejo večje število ljudi kot v minulih letih. Vsaj šestdeset odstotkov vlagateljev je udeleženih v avtomobilski industriji, ki tako prinaša tudi nove tehnologije iz teh območij.
Po njegovih besedah se v sami regiji Srbija vse bolj uveljavlja kot država s poenostavljenim začetkom poslovanja, kar tujim vlagateljem ugaja.
»Vsak vlagatelj dobi v RAS-u lastnega projektnega managerja, ki ga vodi skozi celotni proces naložbe. Istočasno se trudimo, da se tudi domača MSP dvignejo na stopnjo, ki jim omogoča, da postanejo certificirani dobavitelji velikih vlagateljev,« je še posebej poudaril Gazdić.
Omenil je, da Srbijo nasproti tujim investitorjem nehote porivajo različne svetovne krize. Dejstvo je, da zdaj številna evropska podjetja, ki so imela množična vlaganja na vzhodu, zdaj stremijo k temu, da so bliže evropskim kupcem in ta trend je viden tudi v strukturi tujih investicij v Srbiji.
Poleg držav Evropske unije, med katerimi izstopajo Nemčija, Francija, Italija, je vedno bolj opazen trend prihodov investitorjev z daljnega vzhoda, največ iz Japonske in Kitajske.
Kot še eno izmed ugodnosti srbskega trga je Gazdić omenil meddržavne pogodbe, vezane na prost pretok blaga, kapitala in ljudi, zlasti na področju carinskih predpisov, z EU, državami Cefta, Efta, Rusijo, Belorusijo, Kazahstanom in Turčijo. Dodamo lahko še preferencialno obravnavo z ZDA, Japonsko in Avstralijo.
»Če upoštevamo, da poleg Izraela le še Srbija ponuja možnost brezcarinskega izvoza blaga na vzhod in zahod, to je na trg, ki zajema 1.3 milijarde ljudi, je to vlagateljem v veliko korist,« je poudaril Gazdić. Poleg tega državi pri izvoznih možnostih dodatno prednost prinaša ugoden geografski položaj in dejstvo, da se v zadnjem času veliko dela na izboljšavah prometne infrastrukture. Kot še dodatno prednost je omenil vzpodbude za vlagatelje, ki se prilagajajo vsakem vlagatelju posebej, pa naj gre za denarne enote, davčne olajšave ali ugodnosti, povezane z zemljišči in pripadajočo infrastrukturo.
V zvezi s kritikami, povezanimi s temi vzpodbudami, je omenil, da ima vsaj 195 od 225 držav v Združenih narodih podobne vzpodbude za tuje investicije.
»Vse omenjeno je povzročilo, da imamo v zadnjih štirih do petih letih visok priliv tujih vlaganj, gre za približno tri do štiri milijarde evrov letno. Poljska na primer, ki je večja od Srbije, letno privabi le dve milijardi. Srbija je imela tudi v lanskem kriznem letu skoraj 3.1 milijarde vlaganj,« je zaključil Gazdić.
Đorđe Andrić, vodja Centra za podporo vlagateljem ter javnega in zasebnega partnerstva Gospodarske zbornice Srbije, je govoril o javno-zasebnem partnerstvu kot še eni priložnosti za vlagatelje. Spomnil je, da je Zakon o javno-zasebnem partnerstvu, ki je stopil v veljavo leta 2011, omogočil možnosti sodelovanja javnega in zasebnega sektorja ter da se je število petnajstih sklenjenih pogodb na začetku, povečalo na devetdeset.
»Javno in zasebno partnerstvo uporabljajo v glavnem lokalne samouprave in sicer za financiranje javne razsvetljave, javnega prevoza ter javnih garažnih hiš, saj same ne morejo pokriti celotne naložbe,« je poudaril Andrić, ter dodal, da je javno-zasebno partnerstvo še vedno relativno slabo izkoriščena možnost, da pa se vse ustanove trudijo, da bi ga med različnimi lokalnimi skupnostmi čim bolj promovirale.
Povedal je tudi, kateri so tisti štirje osnovni koraki, ki pripeljejo do sklenitve pogodbe med javnim in zasebnim sektorjem. To so: priprava projekta, pridobivanje vseh soglasij, izbira zasebnega investitorja preko javnih razpisov ter na koncu zaključek in izvajanje dogovorjenega.
Kot vodja centra, ki se ukvarja z naložbami zdomcev, je Andrić razložil, da je bil v decembru podpisan dokument, preko katerega Zbornica ponuja vlagateljske možnosti za investicije diaspore v Srbijo. Tako naj bi se slednja še bolj usmerila na vlaganja v matično domovino.
»Res da smo, v zadnjih treh letih svetovni zmagovalci pri pridobivanju greenfield vlaganj, toda na drugi strani naši zdomci pošiljajo več denarja v Srbijo, kot pa dobivamo tujih vlaganj, zato je zelo pomembno vključiti diasporo v čim večja vlaganja,« je povedal Andrić. Dodal je, da bo Gospodarska zbornica Srbije vsem zdomskim naložbenikom skozi programe za povezovanje podjetij med srbskimi in nemškimi podjetji omogočil svetovalce, izvoz in kakršnokoli pomoč.
Gledano s stališča slovenskih in hrvaških vlagateljev v Srbiji je Alexandr Samonig iz ECOVICS SEE d.o.o. West Balkan Partner posebej pohvalil davčne stopnje v državi, ki so izjemno privlačne že zato, ker so vsaj dvakrat nižje kot v Nemčiji, kot tudi spremembe v računovodstvu, povezane z oddajo statističnih bilanc in elektronskih certifikatov.
Je pa dejal, da na drugi strani anti-money laudering povzroča visoke stroške vlagateljem, saj se včasih povzpnejo na več kot pet tisoč evrov ter tako blokirajo poslovanje. »Tudi vračilo DDV-ja je ena od zelo neprijetnih tematik. Zdi se, kot da v Srbiji to ni moja pravica, ampak se moram zanjo boriti, vračanje pa se dostikrat razvleče celo na tri do pet let in to za poslovanje vsekakor ni dobro,« je poudaril Samonig.
Kot še eno izmed težav je omenil obveznosti plačevanja davkov in prispevkov za direktorja ob ustanovitvi podjetja. Prej je bilo to rešeno na način, da direktor in ustanovitelj nista bili ista oseba. Omenil je tudi Zakon o izvoru premoženja, ki zahteva davčno preiskavo, če se lastnina v roku treh let poveča za več kot 150 000 evrov glede na dejanski dobiček. »Bojim se, da bo tu kar veliko sodnih procesov. To pa povzroča nezanesljive pogoje za poslovanje, pa še težave s pravičnostjo ob tem,« je povedal Samonig.
Vir: eKapija
Pripravila:
mag. Danijela Fišakov
Slovenski poslovni klub v Beogradu
E: danijela.fisakov@spk.rs
