Mednarodno obdavčenje

Vstop na tuje trge z davčnega vidika


Pri vstopu na tuje trge in začetku mednarodnega poslovanja je pomembno, da se družba zaveda, da v tujini vladajo drugačni načini in sistemi obdavčenja ter drugačne in/ali dodatne davčne obveznosti, ki jih je potrebno izpolnjevati. Pred vstopom na tuj trg je zato nujno analizirati davčne implikacije poslovanja v tujini in zagotoviti popolno skladnost z zadevno tujo davčno zakonodajo.  

Prvi korak pri odločitvi za vstop na tuj trg je določitev oblike prisotnosti v tuji državi. Od tega so namreč odvisne tudi davčne implikacije in obveznosti.


Oblika prisotnosti v tuji državi


Vsaka družba na tuj trg lahko vstopi z:
  • enostavno prodajo blaga in/ali storitev tuji osebi ali
  • z znatnejšo prisotnostjo na tujem trgu v obliki podružnice ali celo ustanovitvijo (hčerinske) družbe.

Internacionalizacija družbe oziroma poslovanje na tujih trgih tako lahko poteka zgolj prek stalne poslovne enote, prek posrednega ali neposrednega izvoza, različnih pogodbenih oblik sodelovanja, franšiz, skupnih vlaganj, prek odprtja predstavništva ali podružnice ali pa z ustanovitvijo (hčerinske) družbe. Odločitev glede oblike navzočnosti je v veliki meri odvisna predvsem od narave dejavnosti, ki jo družba namerava opravljati in od zakonodaje posamezne države.  

V prvi fazi se je tako potrebno zavedati, da pri poslovanju na tujih trgih lahko pride do dvojnega obdavčenja, ki pa se preko uporabe KIDO in EU Direktiv lahko tudi odpravi oziroma se mu izogne.
 

DDV

V primeru omejenega obsega poslovanja v tujini, npr. dobav blaga in opravljanja storitev v druge države, je pomemben predvsem DDV vidik in morebitna obveznost registracije za namene DDV v drugih državah.

Pomembno je razlikovati predvsem med:
  • dobavami v druge države članice EU in dobavami v tretje države 
  • dejstvom ali so dobave opravljene davčnim zavezancem ali končnim potrošnikom – fizičnim osebam.

Od tega je namreč odvisna DDV obravnava posamezne transakcije in morebitne obveznosti družbe iz tega naslova v drugi državi.

Pri dobavah blaga v tretje države oziroma izvozu blaga mora družba opraviti ustrezne carinske postopke (npr. dokončni izvoz, začasni izvoz, pasivno oplemenitenje), ki so odvisni od narave transakcije. Podobno kot izvoz, so tudi dobave blaga v druge države članice EU v splošnem oproščene plačila DDV, vendar pa pri teh nastane obveznost dodatnega poročanja v tako imenovanem rekapitualcijskem poročilu (RP-O).

Ključnega pomena je, da družba razpolaga z ustrezno prevozno dokumentacijo, s katero dokazuje, da je blago dejansko zapustilo ozemlje Slovenije.

Pri opravljanju storitev v druge države je kraj obdavčitve odvisen predvsem od narave storitev in statusa prejemnika oziroma naročnika storitev.

V primeru dobav drugim davčnim zavezancem v splošnem ni potrebno obračunati DDV, pri čemer pa je pomembno, da predvsem v primeru dobav v tretje države, družba razpolaga z ustreznimi dokazili o statusu davčnega zavezanca prejemnika storitev.

V primeru dobav končnim potrošnikom  je v splošnem družba zavezana za obračun in plačilo DDV.

Za kakršne koli dobave blaga in storitev mora družba izdati račun, na katerem je pomembno navestiustrezne klavzule oziroma reference na ZDDV-1 oziroma DDV Direktivo, v skladu s katerimi je dobava oproščena plačila DDV, v kolikor je to seveda aplikativno.
 

Korporativna obdavčitev in davčni odtegljaj

Če je prisotnost na tujih trgih znatnejša, npr. v obliki stalne poslovne enote ali celo lokalne družbe, pa je pomemben predvsem vidik korporativne obdavčitve (davka na dohodke/dobiček družbe) in morebitnega davčnega odtegljaja od dohodkov, ki imajo svoj vir obdavčitve v tujini. Raven in obseg obdavčitve je namreč lahko eden izmed pomembnih dejavnikov pri vstopu na tuj trg in/ali pri izbiri najustreznejše oblike navzočnosti v tuji državi.

Ob tem so pomembne tudi davčne posledice in implikacije različnih načinov financiranja v tujini, pri katerih je potrebno upoštevati pravila tanke kapitalizacije in njihov vpliv na izračun davčne obveznosti matične družbe in družbe na tujem.

Vsako poslovanje med povezanimi osebami je praviloma podvrženo tudi zakonodaji s področja transfernih cen. Posledično je potrebno preveriti tudi obveznosti oblikovanja transfernih cen in priprave dokumentacije o transfernih cenah v državi, v katero družba vstopa na tak ali drugačen način. Priprava dokumentacije o transfernih cenah pogosto namreč ni omejena zgolj na družbe, temveč je potrebna tudi v primeru podružnice.


Razlikovanje med službeno potjo in napotitvijo

V skladu z novo zakonodajo, je marsikatera službena pot po novem opredeljena kot napotitev, kar ima lahko povsem različne davčne in administrativne implikacije za družbo in zaposlenega, ki odide na delo v drugo državo. V praksi je zato potrebno celovito presoditi okoliščine posameznega primera, pri čemer se je za namene razlikovanja med službeno potjo in napotitvijo mogoče opreti na naslednje kriterije:
 
KRITERIJ NAPOTITEV SLUŽBENA POT
Vrsta dela delavca Delo se opravlja kot čezmejno izvajanje storitve v okviru dejavnosti, določene v statutu ali družbeni pogodbi družbe Delo je potrebno za obstoj in opravljanje dejavnosti družbe, ne predstavlja pa neposrednega izvajanja storitve družbe
Končni uporabnik storitve Naročnik storitve Delodajalec
Prihodek delodajalca Delodajalec za opravljeno delo delavca pričakuje neposredno pogodbeno dogovorjeno plačilo Delodajalec za opravljeno delo delavca neposredno ne pričakuje plačila
Trg druge države Družba neposredno vstopa na trg druge države in konkurira drugim družbam na tem trgu Družba neposredno ne vstopa na trg druge države in ne konkurira drugim družbam na tem trgu
 
 
Več informacij:
Posodobljeno: 13.7.2018